petek, 18. november 2011

Prepričani



Slovenska filharmonija, dvorana Marjana Kozine, 8. november 2011
Godalni kvartet Emerson
Spored: Mozart, Bartok, Dvořak

Tekst: Ingrid Mačus

Ubrano in prepričljivo je zvenela predvsem pompozna napoved, kot pravijo največjega ameriškega, godalnega kvarteta Emerson.  Devet Grammyjev, več kot trideset izjemnih posnetkov za založbo Deutsche Gramophon, petintrideset let dolga koncertna kariera – vse to  je v nas vzbudilo pričakovanja in sodeč po obisku torkovega koncerta, lahko rečem, da tudi prepričalo. Oglasno sporočilo pa je zares prepričljivo, če deluje skupaj z našimi prepričanji, pričakovanji in ideološkimi stereotipi. Kot pravi Umberto Eco z drugimi besedami, je možno z oglaševanjem prepričati uporabnike le o tistem, kar v resnici sami že vedo. Pred koncertom smo torej vedeli, da ga ne gre zamuditi.

Po velikem pričakovanju pa že vsaka malenkost v nasprotju z le-tem prinese razočaranje. Prvi stavek poznega Mozartovega Godalnega kvarteta št. 21 v D-duru, KV575, ki je na trenutke zvenel kot uigravanje z intonančnimi netočnostimi, bi torej moral presenetiti poprej prepričane. Še posebno zato, ker se je omenjeni problem z intonacijo nadaljeval čez celotno kompozicijo z izjemo počasnega stavka, v katerem so si nastopajoči elegantno podajali teme in fraze gradili zaokroženo. V tej skladbi glasbene misli izrazito prehajajo med glasovi, kar so izvajalci poudarili. Pravzaprav je kvartet v celoti zvenel kot nepopolna zgradba, ki so ji glasbeniki zdaj dodali svojstvene interpretacije z energičnim vodenjem linij ter izbranimi barvami sozvenenj, spet drugič pa se je zdelo, da se sama osnovna ideja kvarteta na nekaterih mestih ruši in ostaja le skelet.

Namesto morda umestnega vprašanja, če si smejo glasbeniki, ki so še nedolgo tega prav ta kvartet posneli kot eden prvih posnetkov za založbo Sony Classical, privoščiti tako luknjasto izvedbo, je sledil navdušen aplavz. Celo večji od tistega, ki je nagradil po mojem mnenju boljšo zvočno podobo izvajalcev v izvajanju Bartókovega Petega godalnega kvarteta. Morda tudi zato, ker sta si Eugen Drucker in Philip Setzer zamenjala mesti prve ter druge violine. Petstavčni kvartet, ki ga veže Bartókovo navezovanje na ljudsko glasbo, se zdi očitna izbira, če vemo, da so nastopajoči posvetili velik del dosedanjega ustvarjanja prav glasbi 20. in 21. stoletja, kjer njegovi kvarteti zagotovo zaslužijo posebno mesto. V menjavanjih tempa in ostrih prekinitvah (predvsem v začetnem stavku) ter zahtevnih tehničnih momentih preko celotne skladbe, je kvartet ostajal ves čas usklajen in enoten. V obliki loka zgrajenem kvartetu so glasbeniki pokazali izrazito kontrastno igro; liričnemu drugemu stavku, v katerem so se s posameznimi frazami, ki so zvenele sanjavo, vsi predstavili kot solisti, je sledil ritmično kompleksen Scherzo. Tretjemu stavku, ki razmejuje zrcalno podobo kvarteta, je sledil četrti, v katerem smo slišali predvsem veliko efektov, s katerimi je skladatelj potrdil svoje mojstrstvo v izrabi inštrumentov: od raznih glissandov pa do usklajenega ricocheja vseh štirih lokov. Odlično so poudarili tudi Bartókov humor v sklepnem stavku. Le zaključek skladbe je izzvenel nekoliko plehko, a vendar lahko to pripišemo skladbi sami, saj se zdi, da skladatelj ob zaključku res nima več ničesar povedati in končno ločilo stavka zazveni bledo.

Po Bartóku se je na mesto prve violine vrnil Philip Setzer in vrnile so se težave v intonaciji ter v izigravanju pasaž, ki so bile še najbolj očitne prav pri prvi violini. Pozni Dvořakov Godalni kvartet št. 13 v G-duru, op. 106,  pa je kljub vsemu potrdil rigorozno stilsko diferenciacijo v zvoku, ki jo premore kvartet Emerson ob sprehodu od klasicističnega Mozarta preko Bartóka do romantičnega Dvořaka. Mestoma se je prav pri tej izvedbi zaslišala zvočna polnost kvarteta. Težavam navkljub so izvajalci pokazali občutek za Dvořakovo ljudsko ritmičnost kvarteta. Izvedba je bila primerljiva z začetnim Mozartovim Godalnim kvartetom, vendar se zdi, da je med izvajalci popustila tudi koncentracija, ki pa je pri izvajanju tega nič kaj enostavnega kvarteta nujna.

Zaključek je ostal v zraku kot razglašen vprašaj, pred katerim niti ne stoji vprašanje, le začudenje. Odgovor pa je podal gromek aplavz vseh prepričanih, da si od velikega kvarteta gre izprositi še dodatek ali dva. In prav s Dvořakovo prvo skladbo iz cikla Ciprese in Webernovim zadnjim stavkom iz skladbe Pet stavkov za godalni kvartet, op. 5, se je moj vtis vsaj malo popravil. Kvartet je v izboru skladb ves čas v isti sapi usmerjen v sodobnost in se hkrati nostalgično ozira v preteklost. Kljub igri stoje pa se mi je zazdelo, da so na tokratnem koncertu zaspali na lovorikah.

Vendar ostajajo trenutki v izvajanju, ki zagotovo niso slučajni in pričajo o vrednosti sestava. Je morda tudi energičnost kvarteta tista, ki je kljub vsemu prepričala, ali je morda pompozno oglaševanje vendarle močnejše od glasbe same? Vsekakor pa ne bo drugače, dokler bodo množice zadovoljne, saj seveda ne smemo pozabiti, da se tudi v umetnosti nekatere stvari niti programskim vodjem ne izplačajo.

sreda, 9. november 2011

Doživetje ruske glasbene mogočnosti in povprečnosti

Slovenska filharmonija, dvorana Marjana Kozine, 23. 10. 2011
Slovenski komorni zbor
Dirigent: Vladimir Kranjčević
Solista: Dejan Vrbančič (tenor), Gregor Klančič (orgle)
Spored: Grečaninov, Čajkovski


Tekst: Aljaž Pavlin



Drugi koncert letošnjega vokalnega abonmaja Slovenske filharmonije nam je v celoti gledano mogočno predstavil glasbeno moč vzhodne liturgije, do katere smo prišli postopoma, na račun povprečnosti uglasbitve krščanskega mašnega ordinarija.

V prvem delu koncerta je bila na sporedu Missa Festiva za mešani zbor in orgle, op. 154 Aleksandra Tihonoviča Grečaninova. Rus je to kompozicijo napisal leta 1937, ko je že skoraj petnajst let živel v Parizu. Gre za mašo, k vsebuje vse običajne stavke mašnega ordinarija. Zanimivo je, da je to krščanska liturgija s priokusom skladateljeve domače, pravoslavne cerkvene glasbe. Slovenski komorni zbor je deloval homogeno, brez večjih težav. Imel je dobro dikcijo,  glasovi pa so bili do potankosti usklajeni. Presežek je nedvomno zborovski piano, ki je na vseh mestih bil slišan kot kompaktna tvorba, pa čeprav je šlo skoraj za neslišno jakost. Samo delo sicer ni nič posebnega. Je zgolj prikaz obvladovanja obrtniškega znanja. Monotonosti (harmonske enovitosti) ni mogla preseči še tako dobra interpretacija nastopajočih. Gregor Klančič je usklajeno sogradil glasbeni stavek na orglah in natančno sledil Kranjčevićevim gibom.

Torej, za nekakšnim povprečnim uvodom skladatelja, katerega opus je prežet predvsem z zborovsko in klavirsko glasbo, je sledila mojstrovina skladatelja, ki je skladal predvsem instrumentalno glasbo in opere, a kljub temu povsem zasenčil sodobnika na tem večeru. Ampak to ne pomeni, da je Grečaninova maša slaba. Prikazuje nedvomno dobro poznavanje gradnje glasbene govorice brez tendence po prikazu vznesenega romantičnega preboja do nečesa več.

Peter Iljič Čajkovski je nedvomno ena izmed osrednjih figur ruske glasbe iztekajočega se 19. stoletja. Ironija je v tem, da je Liturgija sv. Janeza Zlatoustega (pre)redko izvajano delo in ne tako dobro poznano kot njegova orkestralna glasba, opere. Čeprav je skladba harmonsko raznolika, z nenehnim razširjanjem glasbene ideje, ritmično mogoče deluje statično. Glavni razlog je ravno v tem, da ritmično statično dviga do neskončnih razsežnosti nenehna gradacija oz. postopno ali bolj pretrgano menjavanje dinamike in izrabljanje dometa glasov do skrajnosti. Zahvala gre maestru Kranjčeviću, da se zborovska glasba Čajkovskega v vsej svoji veličini ne pozablja, in s številnimi posnetki in mislijo, da so to delo z uglasbitvijo recitativov Vojislava Ilića izvajali številni svetovno priznani mojstri (Gedda, Markus) in se še (kvalitetno) širi.

Tenorist Dejan Vrbančič je glasovno ustrezal v petje skomponiranim recitativom s strani srbskega glasbenika in dirigenta Ilića v tej priredbi pravoslavne maše. Menim, da so recitativni deli oz. ektenia uglasbljeni dobro, saj ves čas ustvarjajo neko napetost oz. tekoče povezujejo solistični in zborovski del in tako ustvarjajo neprekinjen tok dogajanja, hkrati pa ne zasenčijo besedila, še več, delajo ga še bolj mogočnega. S svojim ozkim, jasnim in rezkim tonom je sintetiziral z zborom. Njegova barva tona (ki jo je na številnih mestih v skladbi produciral z nosnim nastavkom) je ekspresivno, a vendar z distanco do kakšnih čustvenih izbruhov, mogoče na nekaterih mestih že presegla oz. zasenčila preprosto povednost liturgične besede, a v celoti gledano menim, da je Vrbančič opravil svoje delo na visokem nivoju. Povsem sekundarnega pomena se je spraševati, ali bi lahko bili nekateri toni odpeti z drugačno barvo. To je stvar estetike posameznika. Dejstvo je, da je tehnično vse bilo zapeto korektno (kar priča tudi zadnji solistični ton, visoki c, ki bi z grlenim nastavkom ne mogel biti tako kompakten).

Dirigent Vladimir Kranjčević je glasbeno vodstvo upravljal dovršeno, čuteč vzhodno liturgijo. Kljub starosti (letos praznuje 75 let, za kar so mu pevci SKZ – ja ob koncu pripravili tudi prijetno presenečenje iz zapeli Na mnogaja leta) je znal, kot radi rečemo, iz pevcev potegniti maksimum. Nevsiljivo je obvladoval pevce in jih popeljal do vrhunca glasbene briljantnosti Čajkovskega. Tudi vse piano odseke je s svojo energijo napravil vzhičene. V zares mogočnih forte odsekih Petra Iljiča Čajkovskega se je odvijala kalejdoskopsko popolna slika, kot namišljena vez med skoraj do zbora segajočo dirigentovo roko in SKZ – jem, fantazijsko, a vendar povsem realno. Signali Kranjčevića so bili jasni in skladni z izvajalci.

Intonacija je bila največji problem glasbenega v tem večeru. Izpostavljam soprane, ki so nekajkrat zaradi neobvladovanja pevske tehnike nižali. Basi so popeljali naše misli tja v neskončne globine ruskih profundistov.

Vsekakor lahko v celoti pohvalim nastopajoče; ne smemo pozabiti, da ruska zborovska glasba hoče ekstremnost v vokalnem razponu. To jo dela drugačno in bolj mogočno in neskončno od druge zborovske literature in tudi Slovenski komorni zbor je prikazal, da hoče več, in to upravičeno.

nedelja, 16. oktober 2011

Elegantni uvod v Srebrni abonma.

Gallusova dovrana Cankarjevega doma, 5.10.2011
Ingolf Wunder, klavir
Spored:Mozart, Liszt, Chopin

Tekst: Ingrid Mačus

 Začetek Srebrnega abonmaja je napovedal srebrni Wunder z lanskega Chopinovega tekmovanja. Odblesk prestižne nagrade, ki je obkrožena z velikimi polemikami za las ušla temu mlademu avstrijskemu pianistu,  je letošnja turneja in pogodba z Deutsche Grammophon.

Nič kaj vzvišeno, temveč preprosto in naravno je Wunder začel koncert. Mozartovi Sonati v B-duru K. 333 je v prvih dveh stavkih manjkalo svetlosti in leska, a čeprav zadržano, je fraze risal z rahločutnimi potezami. Kot bi počasi in nekoliko sramežljivo odpiral vrata, tako je Wunder gradil sonato. Zato pa je Lisztova glasba zvenela bolj sproščeno. Mesta, ki so mu v Madžarski rapsodiji št. 6 služila predvsem zato, da je pokazal pričakovano virtuoznost, je nadgradil s skrbno izbranimi odtenki in skupek obojega je presenetil.

Rahli odtisi Wunderjeve poustvarjalne moči iz prvega dela koncerta pa so postali jasni šele v drugem delu, ki je za začetek ponudil redkeje izvajan Chopinov Bolero, op. 19. Natančno uokvirjene fraze, skrbno izbrana barvna lestvica zvoka in tehnična popolnost so se zares pokazali kot prava slika pianista v Baladi št. 4, kjer se je od sanjavega začetka do sklepnega vrha videlo, da je pianist našel svoj pristan, celo bolj kot v zaključnem Andante spianato in Veliki briljantni polonezi, op. 22, ki je izzvenela briljantno lahkotno in z zrelo muzikalnostjo.

Elegantno, prefinjeno in spontano sta izzvenela tudi dodatka, Chopinova Berceusa op. 57 in Messiaenov Preludij št. 1, s katerima je pianist zaključil koncert, v katerem je predvsem pripovedoval tako s pripovednostjo rubata kot tudi z mladostnim zanosom. So vse te danosti čudežne?  Vsekakor jih je bilo vredno slišati.

torek, 5. julij 2011

Sporočilo ljubezni brez naslovnika


Kongresni trg, 3. 7. 2011
Otvoritveni koncert Festivala Ljubljana 2011
Združeni orkester Slovenske in Zagrebške filharmonije, 19 zborov, 8 solistov
Dirigent: Valerij Gergijev
Gustav Mahler: Simfonija št. 8 v Es-duru, "Tisočev"


Tekst: Aljaž Zupančič

Koncert ob otvoritvi letošnjega festivalskega poletja pred nami razpira celo vrsto problemov in z njimi povezanih vprašanj, ki se vrtijo okoli dandanašnje slovenske družbe in njene glasbene kulture. Gotovo je, da se dogodek ni omejeval zgolj na izvedbo Mahlerjeve Osme simfonije, pač pa je pompoznost izvajanega dela izkoristil tudi/predvsem za politično in stanovsko košatenje. Mahlerjeva glasba se ob pogledu na takšnega »kvazizaveznika« seveda ne prikaže blizu. Njeno petje se izmika tako političnim kot tudi verskim in drugim ideološkim zablodam. Potrebuje ljubeznive roke, ki jo znajo sprejeti. Šele potem lahko ljubi nazaj.

Zasluge za neuspeh je tako potrebno pripisati nam vsem. Dokler bo naša družba polna sovraštva, nasilja in predsodkov kot simptomov lobotomije kapitalistične demokracije ne moremo pričakovati glasbenega »večno ženskega, ki nas bi popeljalo navzgor«. Očitek »vsem« pa leti tudi na zgolj glasbeno sfero: res je, da so prvi krivci organizatorji, ki so v vzdevku simfonije našli asociacijo zgolj na spektakel, a krivi smo tudi vsi drugi, ker jim to pustimo – že nakup vstopnice je dovolj (rešili bi se lahko sicer s tem, da bi množično izžvižgali glavne akterje koncerta).

Kako – mimo vsega – oceniti takšen megalomanski projekt v glasbenem smislu? Dejstvo je, da je partitura Simfonije tisočev ena najbolj zahtevnih v repertoarju klasične glasbe. V smislu tehnične realizacije predstavlja težavo velikost izvajalskega aparata: kako narediti, da bo toliko glasbenikov dihalo kot eno in to tudi pri Mahlerjevem divjem kontrapunktu? Kako urediti zvočna razmerja med njimi, še posebej če gre za izvedbo na prostem (ne vem, če se je tonski mojster zavedal, da je za njegovo delo odmerjanja jakosti potrebna visoka stopnja poznavanja partiture)?
Ko dirigent le »postavi« izvajalce (Gergijevu se je zatikalo že tu, verjetno predvsem zaradi dejstva, da se je z njimi prvič srečal šele na dan koncerta), pride na vrsto korak naprej od branja partiture. Osma simfonija je delo polno zarez, zvočnih žrel in erupcij, ki se na prvi pogled zdijo med seboj nepovezane. A pogled, ki gre preko partiture bo ugledal drobne niti, ki jih vseeno povezujejo. Vse se začne pri globljem razumevanju Mahlerjeve glasbe, v kateri moramo uzreti močan odklon od glasbe pred njim (zavaja lahko pretežno tonalna podoba njegovih del) in pogled daleč naprej v glasbo 20. stoletja. Zareze in nasprotja, ki zaznamujejo Mahlerjevo glasbo lahko namreč povežemo s Cagevim kompozicijskim vodilom »posnemati naravo v naravi njenega delovanja«, pri tem pa moramo imeti v mislih Heraklitovsko harmonijo kot sožitje boja nasprotij. S tem je povezano tudi Mahlerjevo razumevanje (glasbenega) časa. Ta zanj ni več merljiva substanca (najbolj enostaven dokaz za to so različnostavčne simfonije ali pa zelo natančne partiturne oznake tempa, ki se hočejo izmakniti ujetništvu taktnic). Tako Mahler zapušča diktaturo svojega ustvarjalnega subjekta in se prepušča silnicam, ki so zunaj njega – ne moremo ga imeti za skladatelja v Beethovnovem smislu.
Gergijev ni nakazal nobenega premisleka v tej smeri. Pričakovali smo vsaj kakšen zanimiv eksces njegovega ego tripa, ki bi orisal kakšno Mahlerjevo eksplozijo, a naposled je partitura izzvenela v sredinski vseenosti – postmodernistično pač.

Tudi nekatere dobre plati koncerta (pohvala gre zborovskemu delu zasedbe, ki je pokazal, da bi ob večji pozornosti dirigenta lahko pokazal še veliko več) nas ne smejo zavesti od kritične drže do takšnih in podobnih Glasbi neadekvatnih spektaklov. Seveda z zavedanjem, da pravi vzroki tičijo v samih temeljih dandanašnjega sveta.

                                                 
                                                                                                                                          

četrtek, 10. marec 2011

Glasbena destilacija

Gallusova dvorana, 3. 3. 2011
Oranžni abonma
Orkester Slovenske Filharmonije
dirigent Heinrich Schiff; Christian Poltéra, violončelo
Program: Dvořák, Martinů, Schubert

Tekst: Maia Golobič

Dvořákova simfonična pesnitev se je pod taktirko H. Schiffa odvila brez kontrastov. Dirigentova interpretacija  je prinesla občutek, da smo prejeli le obris nečesa veliko večjega in kompleksnejšega. Orkester nam je dal le zaslutiti umetniško širino tega dela znotraj kroničnega pomanjkanja glavnih karakteristik te glasbe. Skozi neizrazne in nepovezane trzljaje dirigentovih rok se je glasbeni tok izgubljal, čeprav so bile jasneje podane melodične linije, ki vsebujejo nežnejšo naravnanost. Tako so druge prvine glasbenega stavka ostale neizpete. Stopnjevanje glasbenega toka se je kot ob kratkem stiku razblinilo pred vsakim dramatično močnejšem trenutku, kot da bi dirigentu za to zmanjkalo volje ali občutljivosti. Zato je bil v celoti Dvořákov »Zlati kolovrat« prečiščen vsakršne bolj surove in divje sporočilnosti. Destilirana programska glasba nam ni omogočala uvida v arhetipe iz svoje folklorne pripovedi. Srečanje z zlobno mačeho je bilo zreducirano v navaden občutek disonantnosti. Skladba nam ni prinesla občutek srhljivega ob umoru in nas ni pripeljala do evforije končno združenih ljubimcev. Prevladovalo je razočaranje tudi nad folklorno prvinskimi plesnimi ritmi, ki so se ob dotiku Schiffove taktirke obnašali lepo, uglajeno skoraj v duhu valčka. Vsekakor se ni čutilo, da je to glasba na katero je vplival Wagner, bolj je asociirala na kako Disneyevo filmsko glasbo. Če se izvedba ni ujemala z zgodbo zlatega kolovrata na glasbeni ravni, se je mogoče na simbolični ravni. Tako kot se kralj poroči z žensko, ki je le podoba njegove ljubljene, mi prejmemo izvotljeno glasbeno delo. 

Stabilnost orkesterske intonacije se je pričela malo krhati v koncertu za violončelo in orkester Bohuslav Martinůja. V hitrih in ritmično zahtevnejših pasažah se je korpus orkestra s težavo ohranjal v melodičnem dialogu s solistom. Podobno kot pri dirigentu se je pri violončelistu Christian Poltéra pokazala limitirana poglobljenost predvsem v drugem stavku, kjer se mu je melanholični značaj izmikal. Izgledalo je, kot da je solist preveč energije vlagal v svojo telesno govorico in se njegovi fizični vzdihi niso prevajali v glasbeni izraz. Tehnično zahtevnejše pasaže so pa bile dobro izpeljane in v tem pogledu nas je Poltéra zlahka prepričal. Intenzivnost njegovega vibrata je nekako obogatila ali popestrila ožji barvni spekter tona in premajhno dinamično razgibanost.

Podobne paradigme so se nadaljevale v Schubertovi drugi simfoniji.  Največ je primanjkovalo živahnega pridiha, še posebej v tretjem stavku. V celoti je zaznamovalo ta koncert pomanjkanje moči ali prezence dirigenta, s katero bi orkester in posledično tudi publiko zmotiviral v občutenje glasbe. 

   

ponedeljek, 21. februar 2011

Spevi različnih časov

Gallusova dvorana, 17. 2. 2011
Modri abonma 10/11, 5. Koncert
Orkester Slovenske Filharmonije, Slovenski komorni zbor, Ženska vokalna skupina »ČarniCe«                       
dirigent Emmanuel Villaume; Piotr Anderszewski, klavir
Program: Debussy, Mozart, Kumar, Gounod.

Tekst: Ingrid Mačus

Spet je čas za modri abonma, ki je v prvem koncertu v letu 2011 predstavil pester izbor izvajalcev in skladb.
Niz treh nokturnov s programskimi naslovi, za katere je Debussy navdih črpal iz poezije Henrija de Regnierja z naslovom Trije prizori v somraku ter iz slik Jamesa McNeilla Whistlerja, je zazvenel v izvedbi Orkestra Slovenske filharmonije pod vodstvom razposajenega dirigenta Emmanuela Villaumeja. V zadnjem stavku skladbe Nokturni, ki je današnjo podobo dobila leta 1899, se je orkestru pridružila Ženska vokalna skupina ČarniCe. Prelivanja svetlobe v Oblakih je orkester nadgradil s poudarjeno ritmičnostjo v Slovesnostih. Čeprav bi si lahko orkester privoščil več ekspresivnosti v začetnem stavku, pa so to zagotovo dodale ČarniCe v Sirenah, ki so s svojimi glasovi poudarile skladateljevo navezovanje na eksotičnost magelanskih orkestrov.

Od impresionističnega Debussyja smo se preselili v klasicizem, vendar na poseben način. Mozartov Koncert za klavir in orkester št. 20 v d-molu, ki spada v skladateljevo zrelo ustvarjalno obdobje in je krstno izvedbo doživel leta 1785, je v izvedbi poljskega pianista Piotra Anderszewskega zvenel daleč nad klasicističnim ogrodjem, vseeno pa je večkrat nagrajeni pianist koncert izvedel s filološkim spoštovanjem do partiture. Uporabil je zmožnosti modernega koncertnega klavirja, vključno s pedalnimi barvami, in si privoščil toliko osebnega pristopa pri Mozartu kot le malokdo. Ob vstopu klavirja v prvem stavku se je zvočni kontekst spremenil, tekstura orkestra pa se je izmenjevala s svetlo zvočnostjo klavirja. Paleta barv izpod prstov pianista Anderszewskega je široka, a še vedno v okvirih elegantnega tradicionalnega mozartovskega zvoka. Le v vodenju melodije je včasih izginila Mozartova živost, pianist pa se je mestoma bolj osredotočal na vodenje kontrapunktskih linij. Kot pravo nasprotje mozartovski lahkotnosti pa je zvenela Beethovnova virtuozna kadenca ob koncu prvega stavka. Da Anderszewskijeva interpretacija ne izhaja izključno iz zvoka, temveč temelji na arhitektonski strukturi Mozartovega glasbenega jezika, smo se prepričali v drugem in tretjem stavku koncerta. Vse prefinjeno izvedene fraze so bile usmerjene k enemu cilju: ustvarjanju napetosti in razrešitvi. Če ga primerjamo z velikimi pianisti, ga njegova tenkočutna gradnja fraz najbolj povezuje z Richterjem. Kljub pianistovi osredotočenosti na zvok pa ta ni ovirala komunikacije z orkestrom. Po dolgem aplavzu nam je pianist namenil še dodatek, v katerem ni razočaral s prefinjeno interpretacijo Sarabande iz Bachove Francoske suite št. 5. To je bil le še dodaten dokaz, kako lahko spev današnjega vse hitreje tekočega časa bogati interpretacijo zgodovinsko oddaljenih spevov velikih skladateljev, saj se je pianist tudi temu stavku iz suite približal na sodoben način preko sodobnega inštrumenta.

V drugem delu koncerta smo slišali slovensko noviteto, kantato Alda Kumarja z naslovom Cantus temporis. Nagrajenec Prešernovega sklada za 2010 s pisanim skladateljskim opusom, za katerega je prejel več nagrad, je v skladbi uporabil star alkimistični tekst. O svoji skladbi je zapisal: “Alkimist je lahko samo tisti, ki je dojel, da je preobrazba elementov, ki je duhovna in materialna hkrati, upravičena samo tedaj, ko posameznik želi pomagati vsem preostalim živim bitjem.” V skladbo je vključil še eno besedilo. O tem pravi: “V času nastajanja kantate pa sem začutil ogromno težo tega besedila. Njegova temna barva me je nekako zastraševala, zato sem zavoljo svetlobe uporabil tudi dva teksta iz Canticum solis Frančiška Asiškega.” Ta razlika v svetlosti se čuti tudi v glasbi sami, ki so jo tokrat interpretirali pevci Slovenskega komornega zbora in Ženske vokalne skupine ČarniCe pod vodstvom Martine Batič ter orkester. Skladatelj, ki v svoje delo vključuje veliko istrskega vpliva, se je tokrat obračal proti srednjemu veku. Skladba skuša poudarjati mogočnost besedila in se hkrati prilagaja sodobnim trendom, predvsem v zborovski izvedbi, hkrati pa delo že zaradi izbora besedila vsaj malo spominja na Orffovo kantato Carmina Burana, a ne ponuja ničesar presenetljivo novega.

Koncert se je zaključil z izvedbo Simfonije št. 1 v D-duru iz leta 1855 francoskega skladatelja Charlesa Gounodja, ki je bila inspiracija učencu Bizetu za Simfonijo v C-duru. Čeprav velja, da je učenec prekosil učitelja, pri Gounodju ne smemo spregledati orkestracijske spretnosti. Tudi tokrat se je izkazal muzikalni oboist Matej Šarc, hkrati pa se je celoten orkester z dirigentom na čelu pri tej zaključni skladbi, ki je redko vključena v koncertne programe, zdel najbolj sproščen. Glavni vlogi sta si podajali sekciji godal in pihal. Po nekoliko negotovem začetku v Mozartovem koncertu, se je zdelo, da je bil orkester prav v zadnjem delu najbolj uigran. Te uigranosti in pestrih programov si obetamo še v nadaljnje.


sobota, 12. februar 2011

Na pravi (prepričljivi) poti

Gallusova dvorana Cankarjevega doma, 10.2.2011
Oranžni abonma 5.
Slovenska filharmonija, Slovenski komorni zbor, Emanuel Villaume, Marjana Lipovšek
Program: K. Weill, R. Strauss

Tekst: Mihael Kozjek



        Po daljšem premoru se je med nas zopet vrnil filharmonični Oranžni abonma in nam že takoj postregel s koncertom, katerega program je močno obetal. V prvem delu se je skupaj s Slovenskimi filharmoniki in Slovenskim komornim zborom, katerega je umetniško pripravila zborovodkinja Martina Batič, na odru predstavila ena izmed najvidnejših slovenskih glasbenih osebnosti, mezzosopranistka Marijana Lipovšek, ki je s svojim značilno izrazitim, močnim a na drugi strani še vedno pedantnim glasom  lepo sovpadala v kabarejsko in satirično vzdušje Sedmih smrtnih grehov Kurta Weilla. Sicer je Lipovškova z lepo odigrano obrazno mimiko in nekaj igralskimi kretnjami tudi vizualno popestrila to nasploh zelo zanimivo delo, ki je v začetku štiridesetih let 20. stoletja nastalo  kot zadnji plod sodelovanja s pesnikom, dramatikom in režiserjem Bertoldom Brechtom. Skladbo je nasploh zelo nehvaležno kam umestiti oz. popredalčkati, je pa muzikolog Gottfried Wagner o njem posrečeno zapisal, da je delo »epska miniopera z elementi spevoigre na podlagi baleta«. Sproščen, kabarejski karakter simfoničnega tkiva je očitno orkestru pisan na kožo saj se je dodobra vživel v skladbo, tako kot tudi dirigent Emanuel Villaume, ki je veselo poskakoval po odru, a kljub temu z občutkom in mestoma preudarnostjo vodil orkester. S svojimi občasnimi vložki je k izvedbi prispeval tudi moški zbor, ki se je imel največjo priložnost izkazati v izrazito zborovsko homofonem stavku Požrešnost in je priložnost pograbil z obema rokama.
        V drugem delu smo imeli priložnost slišati zadnjo in najobsežnejšo izmed simfoničnih pesnitev Richarda Straussa, ki je leta 1981 v izvedbi Berlinskih filharmonikov pod dirigentskim vodstvom Herberta von Karajana izšla tudi kot prva zgoščenka s klasično glasbo. Alpska simfonija, op. 64, je nastajala med letoma 1911-1915 in po eni strani predstavlja hvalnico naravi, po drugi pa Strauss slika svoj enodnevni izlet v gorah. Zanimiva je povezava Straussa z Nietzschejevim esejem Antikrist, saj je v določenem trenutku razmišljal, da bi simfonijo imenoval po tem delu. Eden od razlogov, zakaj je delo tako malo izvajano, je izjemno velik izvajalski korpus, ki med drugim vključuje orgle, hekelfon, wagnerjeve tube, posebne in nenavadne inštrumente za dosego groma, vetra, po drugi strani pa je simfonična pesnitev izvajalsko izjemno zahtevna. V »pravi« izvedbi Alpska simfonija predstavlja dobro uro trajajoč audiovizualni, adrenalinski tobogan, ki je bil v današnjem večeru obogaten celo s svetlobnimi efekti (prižiganje in ugašanje luči po Prologu in Epilogu). Orkester Slovenske filharmonije se je tej izvedbi več kot dostojno približal, posebno omembo si zaslužijo predvsem nekateri solisti, kot je oboist Matej Šarc, ki se v svojem solu v odstavku Na vrhu ni pustil zmesti dirigentu Villaumeju in dodal zlato obarvan kamenček v mozaik današnje izvedbe. Manjšo grajo si zasluži momentalno pomanjkanje homogenosti v orkestru, ki se je kazalo predvsem v brutalnih izbruhih bas pozavnista in občasno tudi celotne trobilne sekcije, ki je porušilo sicer presenetljivo čisto intonacijo in usklajeno barvno razmerje inštrumentalnih sekcij. O dirigentu bi povedal le, da ni posebej posegal v simfonično tkivo, ter tako ni rušil tekoče izvedbe (z manjšimi odstopanji), s katero s(m)o lahko tako navadni kot bolj izurjeni poslušalci na koncu zadovoljni. Orkester je tako z današnjim koncertom potrdil tisto, kar smo v tej sezoni že lahko slišali, namreč da so sposobni zelo solidnih, celo nadpovprečnih izvedb.

sobota, 5. februar 2011

Prefunkcionalizirana Rusalka

Gallusova dvorana Cankarjevega doma, 3. 2. 2011
Antonín Dvořák, Rusalka
Operni zbor ter orkester SNG Opera in balet Ljubljana
Dirigent: Tomaš Hanus
Režija: Melly Still

Tekst: Aljaž Zupančič

Pri opazovanju slovenske operne produkcije velja zavoljo njene krize stopiti korak nazaj od opazovanja površinskega. Človek se namreč težko otrese občutka, da je bila Rusalka po vseh teh Puccinijih nekako pričakovana. Očitno je Ljubljanska opera iskala delo, ki bi bilo (že spet) ušesu in očesu prijazno -  pravljična Dvořákova opera, ki poleg navidez privlačne tematike vsebuje za nameček še superhit, se tako zdi dobra poteza. In načrt tudi uspe – slovenska elita večkrat z lahkoto napolni Gallusovo dvorano in je po predstavi vidno navdušena.

Resnica o operi pa leži drugje. Dvořákova Rusalka namreč v svojem bistvu ni lahkotna pravljica za nedolžno večerno sprostitev. Gre za resno opero z resnimi občečloveškimi vprašanji. Osrednjo povedno nit bi lahko razbirali predvsem iz njene antispécies naravnanosti – gre za resno kritiko človeka (kar nekajkrat mi je ob branju libreta ušla misel na Bedne ljudi še enega velikega slovanskega umetnika).

In na kateri točki se velika dramaturška mojstrovina prelomi v revijo šlagerskih melodij in pravljičnih scen? Prelomi se ob režijskem prispevku. Ta je namreč tisti, ki lahko starejše operno delo aktualizira in nabrusi za uprizarjanje v sodobnosti. A prispevek Melly Still gotovo ni korak v to smer. Njena Rusalka ne zmore preboja iz pravljičnega sveta v realnost, ki nas obdaja. Nebi Rusalko in njenega princa lahko razumeli kot obupan poskus iskrene ljubezni sredi morja telesnega naskakovanja? In ali nebi besede povodnega moža dale misliti vsakemu od gledalcev, če bi bile primerno »osvetljene«? Zakaj bi morala biti Rusalka zares rusalka in povodni mož neko zavaljeno vodno bitje?  

Problem slovenske opere ni, da Kalinova ni odpela popolno. Nje rešitev ni v velikih pevskih imenih iz tujine. Tudi tokrat odličen dirigent je ne bo rešil, dokler se ne bo nehala igrati prefunkcionalizacij, ostudnega streženja zlagani eliti. Zamenjati se mora miselnost, iz humusa katere se razrašča naša operna produkcija. Danes potrebujemo opero, ki starejšemu delu vrne ostrino ali pa ponudi delo, ki je še vedno ostro (še vedno čakamo Wozzecka). Miselnost, ki opero pelje nazaj k njenemu bistvu – spregovarjanju o najbolj temeljnih resnicah, ki nas obdajajo tu in zdaj. Danes smo tako daleč stran, da se spomnim Boulezovih žgočih besed.

  


sreda, 26. januar 2011

Gouldov Mozart

Tekst: Aljaž Zupančič

Redko katera interpretacija velikega klavirskega dela je požela toliko občudovanja, toliko zgražanja, v vsakem primeru pozornosti. Mozartova Sonata v A-duru K 331 pod prsti Glenna Goulda zaživi v prej neslišani zvočni podobi. Zavestno neupoštevanje partiturne predloge, še posebej izrazito počasno zastavljen tempo prvega stavka spravlja v zadrego predvsem pristaše historično-izvajalske prakse, ki se pehajo za avtentičnostjo izvedbe ter izučene pianiste, ki so se naučili »kako se igra Mozarta«. Seveda tudi poslušalce, ki vedo »kako mora Mozart zveneti«. Gould sicer dejansko prestavlja težišče iz skladateljeve avtoritete na interpretovo, a nam hkrati postavlja tehtno vprašanje »kje je meja med določenostjo in nedoločenostjo partiture?«. Gould je genialen že zaradi obujanja tega vprašanja, če je genialen tudi njegov Mozart pa presodite sami.

Nekaj komentarjev Gouldove interpretacije:
  • "It is one thing to take liberties, it is entirely another to completely ignore mozarts phrasing, dynamics, tempi, slurring, etc to pander to an ego as enormous as Gould had. He actually is presenting this piece as oh he knows better than Mozart. How utterly pretentious. Dreadful, utterly incorrect interpretation. Not liberties, but total destruction!"
  • "I hear it! Can't decide if it's annoying or harmonic :P"
  • "Isn't is great when someone comes and turns the table upside down, challenging every expectation and norm ? I love this performance regardless of whether he adhered to the "Mozartian playing Etiquette" or not. I think if Mozart heard this he would have been extremely happy that someone did this to this piece, maybe Gould would have inspired him to write something specially for him. Stop complaining and listen to a genius.. or else go buy a lang lang record and be happy!" 
  • "don't demand something you want to hear, but try to understand what gould is saying, and you will see how genius is this"
  • "Many years ago I was offended listening Gould's Mozart, especially after reading his liner notes, in which he basically said he doesn't like the composer. He said - famously, I think - that Mozart's life was not too short, it was too long. Yikes! I sort of like this recording, though."
  • "zzzzzzzzzzzzzzzzzzzz....................."
  • "if only mozart came to us and showed us how this piece is supposed to be played..."





Link do partiture: http://imslp.org/wiki/Piano_Sonata_K.331_%28Mozart,_Wolfgang_Amadeus%29

Priporočeno branje o nakazanem problemu: Carl Dahlhaus: esej Kaj je glasba? (v Carl Dahlhaus in Hans Heinrich Eggebrecht: Kaj je glasba?, Cankarjeva založba, 1991)

sobota, 22. januar 2011

Vzhajajoča zvezda

Viteška dvorana Križank, 19. 1. 2011
Cikel Mladi virtuozi
Eva-Nina Kozmus, flavta
Spored: J. Francaix, A. Jolivet, 
O. Messiaen,­ A. Rozman, S. Prokofjev

Tekst: Mihael Kozjek

   V okviru koncertnega cikla Mladi Virtuozi, ki poteka pod okriljem Festivala Ljubljana, smo imeli v ambientu Viteške dvorane v Križankah priložnost slišati trenutno brez dvoma eno izmed najbolj perspektivnih mladih glasbenic v zadnjih letih na Slovenskem. Flavtistka Eva-Nina Kozmus postaja tako doma, kot v tujini poznana glasbena osebnost, o čemer priča tudi izjemen obisk, saj tako polne Viteške dvorane ne pomnimo. Solistka se je na svojem recitalu v prvem predstavila s francosko obarvanim programom, izvedla je dela Francaixa, Messiaena in Joliveta, ki ga je v drugem delu »začinila« še noviteta Anžeta Rozmana Phoenix in Prokofjeva sonata za flavto in klavir op. 94, ki je danes bolj poznana v priredbi za violino op. 94bis.
   
Po morda nekoliko neodločnem začetku, ko je Francaixov Divertimento skoraj dobil značaj ogrevalne skladbe, je Kozmusova kaj hitro pokazala veliko svojih kvalitet, ki so zaznamovale praktično cel večer. Med njimi bi izpostavil dokaj izčiščeno intonacijo in svetel, lahkoten ton, ki je resnično »zasvetil« v natančno izpiljenih pasažah, izjemnem dinamičnem razponu in izčiščenih flažoletih. Kot enakovreden kontrasubjekt solistki se je izkazala tudi korepetitorka Katalin Peter Krivokapič, ki pri tehnično sicer ne preveč zahtevnih partih ni imela nikakršnih težav, je pa s svojo prilagodljivostjo flavtistki vsekakor pomagala izluščiti karakterno jasno interpretacijo pri sleherni izmed skladb. Zaščitni znak Eve-Nine pa vsekakor postaja njen veder in močan karakter, nasmejan obraz in sproščenost. Te značilnosti so tudi v njeni interpretativnosti vsekakor močno prisotne, včasih se celo zdi, da ji flavta predstavlja nekakšen podaljšek preko katerega to svojo vizualnost in pokončno držo preobrazi v subjektivno prepričljivo zvočnost. Vsekakor je vse svoje znanje znala najbolje unovčiti v Messiaenovemu Črnemu kosu, celostno odlično pa je izzvenela tudi Prokofjeva sonata. Prav tako je bil recital tudi vizualno paša za oči, saj s predajanjem lastnim emocijam na odru Eva-Nina ni pretiravala, kot to radi počno nekateri drugi pihalci. Kljub svoji mladosti njene interpretacije izžarevajo dovolj izvirne subjektivnosti in ne izzvenijo naivno, kot se pri mladih poustvarjalcih to rado godi. Tako sem mnenja, da ta recital predstavlja točko na začetku njenega glasbenega napredka in osebnostnega vzpona med najvidnejše evropske glasbenike. Za konec velja omeniti še drugi »vrhunec« večera - krstno izvedbo Rozmanovega Phoenixa, ki kaže neko mero kvalitete, skladateljev nedvoumen občutek za orkestracijo in zvočni tok, a razen nekaterih redkih poznejših kompozicijskih prijemov izzveni kot  mešanica Debussya in Ravela, razvlečena na slabih 20 minut.

Govorice glasbe in glasbeno

 Tekst: Aleš Žagar

     Tema, ki jo bom v tem prispevku razvijal, sega v področje ontologije glasbe. Ukvarjanje z ontologijo glasbe se zdi pomembno zaradi kasnejše vrednostne interpretacije glasbe. To pomeni, da ima vsak interpret, ki se sooča z nečim glasbenim, premišljeno stopnjo ustreznosti nečesa glasbenega za glasbo in njegovo misel. Nekateri se tako raje predajajo občutjem, drugi so ob skladbi vznemirjeni zaradi obvladovanja kompozicijske tehnike, in tretji uživajo v virtuoznosti izvajalca. Ontologija glasbe nam pomaga razkriti vse, kar naj bi spadalo pod pojem glasbe, ali imelo z njo odnos. V pričujočem razmisleku bom poskušal navesti nekaj ontoloških kategorij in njihovih funkcij s katerimi pristopam do glasbe.  Razmislek se giblje skozi kritiko analitičnega pristopa v kontrastu s kontinentalnim in tako vključuje obravnave, ki so med seboj različne do te mere, da je med njimi kljub skupni tematiki težko najti skupne poteze. Ni možno niti reči, da drug drugi nasprotujejo, saj se kategorije in izrazi ne prekrivajo zaradi nedialoškosti. Ne mislim kazati krivca za to, temveč uporabiti izsledke obeh in napraviti nekakšno sintezo za katero upam, da bo korak v to smer. Tekst je torej naravnan bistveno dialoško.
     V analitični filozofiji se običajno do ontologije glasbe pristopa na način aplikacije že obstoječih filozofskih modelov mišljenja. V problemu ontologije glasbe tako zlahka razberemo problem univerzalij. Zanimivo je spremljati pristope takšne vrste, ker se v njih zrcalijo tista večna vprašanja človeka in kozmosa, ki zadanejo vsako občutljivo bitje sposobno razmisleka. Prednost njih je tudi v tem, da privedejo k razmisleku nekoga, ki ga vprašanje v klasičnem smislu ne zadeva, ali pa ga zaradi kakšnih drugačnih razlogov ni sposoben razumeti. Torej, bistvena takim razmislekom je svežina s katero prebuja stare, skoraj pozabljene probleme. Slaba stran takšnega pristopa se pokaže šele na koncu. Namreč, vsak tak poskus se praviloma znajde v istih težavah in zagatah, saj s tem ko privzame nek model mišljenja, to za seboj prinese tudi težave tega istega modela in ponavadi se takšno ravnanje zruši zaradi samega sebe v samega sebe.
     V analitični filozofiji ontologije glasbe so na ta način izrisana dokaj trdna stališča. Idealisti trdijo, da so glasbena dela mentalne entitete. Najbolj pogosta ugovora temu stališču sta nezmožnost intersubjektivne dostopnosti in nerelevantnost glasbenega dela za razumevanje. Nominalisti skušajo dokazati, da glasbeno delo kot univerzalija ne obstaja, in vse o čemer lahko smiselno govorimo so le konkretna izvajanja in partiture. Problem tega stališča je prevelika izključujočnost in pretesni kriteriji smiselnosti stavkov o glasbenih delih. Danes najpopularnejši nazor je realizem, ki glasbeno delo smatra kot abstrakten objekt. Ti trije načini mišljenja prevladujejo, vendar jih najdemo še mnogo, ki ne pripadajo nobenemu stališču. Takšen je recimo eliminativizem, ki trdi, da glasbenega dela sploh ni.[1]
     V obravnavo sem vzel pristop analitične filozofije, ker nudi dobro izhodišče za razumevanje ključnega vprašanja prispevka. Preden ga zastavim, pa je potrebno vzpostaviti prostor, ki ga bo naredil smiselnega. Prostor bo zgrajen na nekakšnem transcendentalnem protiargumentu prej navedenih stališč in obravnav.
     Poglavitna težava – ki se na prvi pogled zdi nedolžna, kmalu pa zraste v neobvladljivo – je glede predmeta raziskovanja. Ko se zatopimo v razmišljanja je niti ne razberemo, vendar s širše perspektive je vidna. Težava je v tem, da ta razpravljanja o »ontologiji glasbe« nedvomno ne moremo tako imenovati, saj so to razpravljanja o ontologiji glasbenega dela. Opazimo namreč, da s takim ravnanjem pojem glasbenega dela zapostavlja pojem glasbe in tako tudi glasbo. Ni jasno ali se razmišljanja zvedejo celo na raven, da se med njima postavlja identiteta. Glasba na ta način postane glasbeno delo in se umakne iz razprave o ontologiji glasbe. Menim, da je to logična posledica pozitivističnega razumevanja glasbe in nekritičnega metodološkega pristopa.
     Za glasbeno delo je v članku »Kaj je glasbeno delo?« Jerrold Levinson postavil tri zahteve za katere trdi, da jim mora zadostiti vsaka adekvatna navedba izraza »glasbeno delo«. Te zahteve so:

1.      1. Glasbena dela morajo biti taka, da ne obstajajo pred skladateljevo skladateljsko dejavnostjo, ampak so vpeljana v bivanje s to dejavnostjo.
2.      2. Glasbena dela morajo biti taka, da skladatelji v različnih glasbeno-zgodovinskih kontekstih, kateri določajo identične zvočne strukture, vedno skladajo različna glasbena dela.
3.      3. Glasbena dela morajo biti taka, da so posebni načini izvajanja ali zvočne produkcije njim integralni.
(Levinson, 1980, str. 9, str. 14, str. 19)

     Te tri zahteve se mi zdijo smiselne in vredne, da jih upoštevamo. Čemu sem navedel eksplikacijo pojma glasbenega dela? Primarno zato, da bi pokazal kako – vsaj za sedaj intuitivno – ne doseže pojma glasbe. S tako rabo pojma, ki predstavlja temeljni kamen našemu mišljenju, na žalost ne pridemo do glasbe, saj se ustavimo že v preddverju. Zmota naziranj se kaže torej v tem, da glasbi ne pusti glasu in ji tako ne dovoli, da bi spregovorila o sebi celostno.
     S to kratko obravnavo se je pokazala pot razmišljanja, ki se vije na podlagi tematizacije odnosa med glasbo in glasbenim delom. Takšna obravnava se mi zdi primerna pot iskanja odgovora na vprašanje kje (pre)biva glasba.
     Alternativni pristop, ki temelji na popolnoma drugačnem ravnanju, najdemo pri Dahlhausu:
»Pri interpretaciji zapisa se vsekakor pride v nenavadno dilemo. Literarni topos neizrekljivosti, formuli podobno zagotavljanje, da prav odločilnega ni mogoče nikoli izraziti z besedami, predstavlja model analogne glasbenoestetske krilatice: trditve, da tistih momentov, v katerih tiči »resnični« pomen glasbenega dela, ni možno notirati. Zapisano se torej kaže kot mrtva črka; duh dela, tako se pač meni, naj ne bi bil »zapopaden« in shranjen v notaciji, ampak se razkrije šele v komunikaciji med komponistom in interpretom, ki glasbeni tekst potrebuje samo kot vehikel.« (Dahlhaus, 1991, str. 127).
     Eksplicitno je prikazano, da Dahlhaus misli z aparatom, ki presega prejšnjega. V ospredju ni več glasbeno delo kot tako, zapostavljajoče glasbo, temveč »resnični« pomen glasbenega dela. Glasbeno delo na ta način postane izmuzljiv pojem, saj ni več definiran. Vprašujoč razmerje notiranega in izvajanega, Dahlhaus konča v neizrekljivem. Sedaj je status glasbenega dela delno diskreditiran. Glasbeno delo ni možno izreči svoj »resnični« pomen, saj svojega bistva ne določa ono samo.[2] Nekomu bi se zdelo, da je glasbeno delo vseeno definirano in zato jasno postavljeno, saj je mišljeno v smislu notiranega. Vendar to ne reši problema, temveč ga le preformulira v vprašanje o notiranem.
     Odlomek sem navedel, ker poleg drugačnega pristopa lepo izriše linijo pričujočega prispevka. Doslej sem o glasbenem delu govoril skozi kritiko drugega, sedaj pa je čas, da vzpostavim meni lasten odnos glasbe in glasbenega dela. To bom storil skozi tematizacijo relacije notiranega in akustično predstavljivega. Izsledki tega bodo služili za lociranje glasbenega dela.
     Začenjam z odnosom med notirano skladbo in akustično predstavitvijo:
 »Odnos med notirano skladbo in akustično predstavitvijo je lahko potemtakem različno in celo nasprotujoče si poudarjen. Glasbeni tekst je sicer vedno – ali skoraj vedno – mišljen kot sredstvo za dosego smotra neke izvedbe, pri kateri se zapisano zvočno prezentira namesto da bi ostal samo golo besedilo – predmet glasbenega branja. Obenem pa se prav obratno kaže izvedba kot sredstvo za predstavitev teksta, kateremu se mora podvreči in katerega pomen naj bi napravila zaznavno dostopen: pomen, ki primarno sloni na notiranem in ne šele na načinu prednašanja, na diferenci akustične realizacije in zapisanega. In v tej meri, v kateri se izvedba pojmuje kot sredstvo, se jasneje kaže značaj kompozicije kot dela. Notirano se kaže kot bistvo ali esenca glasbe, nenotirano pa kot dodatek.« (Dahlhaus, 1991, str. 128).
     Iz odlomka lahko razberemo, da izvedba opravlja funkcijo eksplikacije teksta. Če je prejšnji navedek govoril o nezadostnosti notiranega, se pravi o momentih, ki se razkrijejo šele v komunikaciji med komponistom in interpretom, kaže zadnji odlomek na nekakšno večjo avtonomnost teksta, saj je ta prepoznan kot bistvo glasbe. Dahlhaus nadaljuje z navedbo nasprotnega stališča:
»Na isti zgodovinski razvojni poti, na kateri se je iz zapisa, ki je kot v nekakšni koreografski pisavi skiciral obrise določenega potega, polagoma oblikovala notirana kompozicija ter se končno utrdila kot tekst, ki ga je treba imeti za analogon literarnemu besedilu, se je na drugi strani širilo estetsko prepričanje, da je v glasbi odločilno tisto, kar ni notirano. (Kriterij muzikalnosti je sposobno biti kos nenotiranemu.)« (Dahlhaus, 1991, str. 128).
     Oba pristopa sta preveč vsaksebi in kakor ponavadi je njuna pomankljivost v radikalnosti enosmernega pogleda. Rešitev je našla zgodovina v njuni komplementarnosti. »Odnos med notacijo in akustično realizacijo je torej možno označiti kot dialektiko med utrditvijo in emancipacijo: čim izrazitejše izčrpnejše in izrazitejše je postajalo zapisovanje glasbe, tem izrazitejše je bilo uveljavljanje neodvisnosti interpreta.« (Dahlhaus, 1991, str. 129). Ta komplementarnost se ne tvori zgolj iz odnosa akustične predstavitve in notiranega, temveč se tvori tudi v procesu glasbenega branja, razbiranja strukture, teme in razmejevanja motivov. Bistvo teksta – in tako tudi tekst – se izgubi, saj nimamo nobenega odločitvenega modela, ki bi nam jasno in razločno ovrednotil interpretacijo, ki sega v tekst. Dogaja se nekaj podobnega kot s teorijami resnice za katere ne moremo vedeti če so resnične, ker šele vzpostavljajo pogoje resničnosti. Iz  vse te komunikacije se rodi nam dostopno glasbeno delo, ki zelo simpatizira z Dahlhausovo dialektiko med utrditvijo in emancipacijo. Vendar, kot sem nakazal, glasbeno delo še ni glasba. Kako torej na podlagi tega priti do glasbe oz. kje glasba (pre)biva?
     Ko glasbena dela razumemo v smislu nekakšne dialektike, smo natančnejši, če govorimo o mnoštvu različnih dialektik. Glasbena dela ne smemo razumeti ozko, namreč zgolj kot klasična glasbena dela namenjena izvajanju. V mišljenje je potrebno vpeljati tudi dela, ki niso namenjena izvajanju oz. so namenjena zgolj enkratnemu izvajanju v določenih prostorih. V to kategorijo bi spadala glasbena dela, ki so posneta na za to primeren medij in nato še računalniško obdelana. Sem spada tudi elektronska glasba, vse neobičajne vrste »zvočnega komponiranja«, itd. Z navajanjem zvrsti glasbenih del ne želim zgolj ustvariti neko področje mnogoterih dialektik, vendar želim priti tudi do pojma govorice glasbe. Prikazalo se je, da različne dialektike vzbujajo zelo različne interpretacije. Vsaka sproža drugačno, zato ni možno govoriti o neki interpretaciji oz. naravnanosti na delo, ki bi bilo splošno veljavno in pravilno. Nekatera dela zahtevajo daljše ukvarjanje s tekstom, spet druga teksta niti nimajo niti ga ne potrebujejo. Na tem mestu bi izpostavil dela, ki so namenjena izvajanju in torej vsebujejo tekst, saj pri njih poteka zelo zanimiv proces interpretacije, ki kažejo na mnoštvenostjo interpretacij in potrebo ukvarjanja s tekstom. Ta dialektika je zanimiva, ker – strogo rečeno – za poslušalca pomeni interpretacijo interpretacije na podlagi interpretacije teksta. Zaradi tega momenta je potrebno glasbeno branje in proučevanje teksta, ker nas drugače lahko izvedba zavaja in to se je zgodilo že velikokrat. Pri neki drugi dialektiki, t.i. »playback« dialektiki, se interpretacija odvija drugače in pri njej tekst ni tako pomemben.[3]
     Kot sem že omenil, z mnogoterostjo naravnanosti oz. dialektik, zaslišimo govorice glasbe. Razbiramo jih iz glasbenih del ali pa kako drugače.[4] Govorice glasbe so tako sledi, ki jih glasba pušča v svetu. Kako in v kakšnem smislu najdemo govorice glasbe ter kako se kažejo? Ponovno navajam Dahlhausa: »...na drugi strani (se je) širilo estetsko prepričanje, da je v glasbi odločilno tisto, kar ni notirano. (Kriterij muzikalnosti je sposobno biti kos nenotiranemu.)« (Dahlhaus, 1991, str. 128). Z eksplikacijo nenotiranega bom poskušal razgrniti možnost govorice glasbe. Postavljam trditev, da se nam govorica glasbe (nenotirano) odstre šele tedaj, ko sprejmemo glasbeno delo za nesmiselno.[5] Povezava z Wittgensteinom seveda ni naključna: »Moji stavki nudijo pojasnitev s tem, da jih bo tisti, ki me je razumel, na kraju spoznal za nesmiselne, ko se bo skoznje – na njih – povzpel iz njih. (Mora tako rekoč odvreči lestev, potem ko je splezal po njej.) Te stavke mora prevladati, potem bo videl svet pravilno.« (Wittgenstein, 1976, 6.54). S prenosom mišljenja iz filozofije v glasbo, lahko po analogiji razumemo stavke kot glasbena dela in svet kot glasbo.[6] Šele tedaj, ko domislim glasbeni tekst in se prepustim akustični predstavitvi, spoznam glasbeno delo, v katerem ne leži glasba, temveč govorica glasbe, ki je sled same glasbe v svetu. Govorica glasbe vznikne iz prepoznanja nesmiselnosti glasbenega dela. Glasbeno delo ni nesmiselno kar tako, temveč zaradi tega, ker poskuša izreči nekaj kar se zgolj kaže.[7] Glasbe nam torej ne odstira glasbeno delo, temveč le glasbene govorice. Glasbeno delo nam služi kot orientacija v govorico glasbe in glasbo. Glasbena dela so potemtakem manifestacije skozi katere nam glasba govori. So posrednik in vodnik. Eden izmed nujnih pogojev za odstrtje nekaj glasbe, katere lastnosti so podobne tistim, ki jih Lao Zi pripne na Eno skupaj z Daom:


»Ogledujemo se za njim – pa ga ne uzremo;
temu rečemo izmuzljivo.
Napenjamo ušesa – pa ga ne slišimo;
temu rečemo neslišno.
Segamo po njem – pa ga ne zgrabimo;
temu rečemo neotipljivo.
Teh treh lastnosti  nam dojeti ni mogoče,
naj se še tako trudimo.
Med seboj  prepletene se zlijejo v Eno.
Eno – ničesar ni obsežnejšega nad njim,
ničesar manjšega pod njim.
Razširja – brezimni – se v neskončnost
in nazaj priteka v nestvarno;
lahko mu rečemo brezoblični, megleni;
ko mu nasproti prihajaš, mu obličja ne vidiš,
ko mu slediš, pa hrbta ne.
Trdno oklepajte se Daa starih,
da bi krmarili v sedanjosti.
Spoznati prazačetek –
tja vodi nas Dao.«

        (Dao de jing, 2009, 14. Izrek)

     Za razumevanje govorice glasbe je torej sprva potrebno stopiti v dialektiko z glasbenim delom. Z obravnavo govorice glasbe pa se – mislim da – postopoma izrisuje prostor emanacije glasbe.[8] Drugače rečeno: Skozi pojmovanje govorice glasbe in njene funkcije v odnosu do glasbe, lahko najdemo pot do glasbe.
     V prispevku sem skozi kritiko različnih pristopov razvil sintagmo »govoric glasbe«, ki nam omogočajo odstiranje glasbe. Za globji vpogled v glasbeno govorico bi bilo potrebno razviti vprašanje o tem, ali so glasbena dela, govorice in glasba nekaj ustvarjenega, ali pa jih je možno le odkriti, vendar menim, da je bilo povedanega dovolj in je možno stvar zaslutiti.    


[1] V prikazu sem izpustil kulturne, kontekstualne in druge pristope, ker ne služijo namenu teksta.
[2] V spinozističnem jeziku bi temu rekli: »Svobodna se bo imenovala tista stvar, ki biva samo zavoljo nujnosti svoje narave in ki je zgolj od sebe same določena za delovanje, nujna ali bolje prisiljena pa stvar, ki je od drugega določena, da biva na neki določen način.« (Spinoza, 2004, str. 94).
[3] To so recimo v studijih posnete popularne skladbe.
[4] S tem stavkom imam v mislih kozmos in njegovo zmožnost posredovanja glasbe.
[5] Na tem mestu vpeljujem jezik in misel Wittgensteina. Natančneje rečeno: njegovo delitev stavkov na nesmiselne, brez smisla in s smislom.
[6] S takim razumevanjem glasbe in glasbenega dela najdemo v Logično-filozofskem Traktatu ogromno materiala. Npr. »Ni mistično to, kako svet je, temveč, da je.« (Wittgenstein, 1976, 6.44). To, kako glasba je, je zanjo popolnoma nepomembno, ker je.
[7] »Vsekakor je nekaj neizrekljivega. To se kaže, to je mistično.« (Wittgenstein, 1976, 6.522).
[8] Odveč bi bilo poudarjati, da takšno obravnavanje odpira predvsem božansko dimenzijo glasbe. Pojem glasbene govorice in glasbenega dela sem uporabljal predvsem iz tega razloga, da bi diferencirano govoril o glasbi. Namreč, težava takšnega obravnavanja se kaže v dostikrat omenjanem nediferenciranem jeziku o glasbi. Ta problem sem nakazal z navedbo 14.izreka Dao de jinga. Večkrat se zaradi osredotočenja na izvor glasbe pozabi eksplicirati glasbo v smislu fenomena. Na ta način se prekrivajo pojmi Eno, Bog, Resnica, Glasba, Svet. Tak nediferenciran govor vodi v posplošitve in zmedenost glede tega o čemu je sploh govor. Vendar, če pogledamo na zadevo kritično, vidimo, da takšnih distinkcij in nediferenciranega govora v resnici ne moremo vzpostavljati. Kar nam ostane je zgolj zavest-o-tem in to dela »ovedene« tekste različne od ostalih.

Bernstein in Beethovnova Peta