Gallusova dvorana, 3. 3. 2011
Oranžni abonma
Orkester Slovenske Filharmonije
dirigent Heinrich Schiff; Christian Poltéra, violončelo
Program: Dvořák, Martinů, Schubert
Tekst: Maia Golobič
Dvořákova simfonična pesnitev se je pod taktirko H. Schiffa odvila brez kontrastov. Dirigentova interpretacija je prinesla občutek, da smo prejeli le obris nečesa veliko večjega in kompleksnejšega. Orkester nam je dal le zaslutiti umetniško širino tega dela znotraj kroničnega pomanjkanja glavnih karakteristik te glasbe. Skozi neizrazne in nepovezane trzljaje dirigentovih rok se je glasbeni tok izgubljal, čeprav so bile jasneje podane melodične linije, ki vsebujejo nežnejšo naravnanost. Tako so druge prvine glasbenega stavka ostale neizpete. Stopnjevanje glasbenega toka se je kot ob kratkem stiku razblinilo pred vsakim dramatično močnejšem trenutku, kot da bi dirigentu za to zmanjkalo volje ali občutljivosti. Zato je bil v celoti Dvořákov »Zlati kolovrat« prečiščen vsakršne bolj surove in divje sporočilnosti. Destilirana programska glasba nam ni omogočala uvida v arhetipe iz svoje folklorne pripovedi. Srečanje z zlobno mačeho je bilo zreducirano v navaden občutek disonantnosti. Skladba nam ni prinesla občutek srhljivega ob umoru in nas ni pripeljala do evforije končno združenih ljubimcev. Prevladovalo je razočaranje tudi nad folklorno prvinskimi plesnimi ritmi, ki so se ob dotiku Schiffove taktirke obnašali lepo, uglajeno skoraj v duhu valčka. Vsekakor se ni čutilo, da je to glasba na katero je vplival Wagner, bolj je asociirala na kako Disneyevo filmsko glasbo. Če se izvedba ni ujemala z zgodbo zlatega kolovrata na glasbeni ravni, se je mogoče na simbolični ravni. Tako kot se kralj poroči z žensko, ki je le podoba njegove ljubljene, mi prejmemo izvotljeno glasbeno delo.
Stabilnost orkesterske intonacije se je pričela malo krhati v koncertu za violončelo in orkester Bohuslav Martinůja. V hitrih in ritmično zahtevnejših pasažah se je korpus orkestra s težavo ohranjal v melodičnem dialogu s solistom. Podobno kot pri dirigentu se je pri violončelistu Christian Poltéra pokazala limitirana poglobljenost predvsem v drugem stavku, kjer se mu je melanholični značaj izmikal. Izgledalo je, kot da je solist preveč energije vlagal v svojo telesno govorico in se njegovi fizični vzdihi niso prevajali v glasbeni izraz. Tehnično zahtevnejše pasaže so pa bile dobro izpeljane in v tem pogledu nas je Poltéra zlahka prepričal. Intenzivnost njegovega vibrata je nekako obogatila ali popestrila ožji barvni spekter tona in premajhno dinamično razgibanost.
Podobne paradigme so se nadaljevale v Schubertovi drugi simfoniji. Največ je primanjkovalo živahnega pridiha, še posebej v tretjem stavku. V celoti je zaznamovalo ta koncert pomanjkanje moči ali prezence dirigenta, s katero bi orkester in posledično tudi publiko zmotiviral v občutenje glasbe.
