Spevi različnih časov

Gallusova dvorana, 17. 2. 2011

Modri abonma 10/11, 5. Koncert

Orkester Slovenske Filharmonije, Slovenski komorni zbor, Ženska vokalna skupina »ČarniCe«                       

dirigent Emmanuel Villaume; Piotr Anderszewski, klavir

Program: Debussy, Mozart, Kumar, Gounod.

Tekst: Ingrid Mačus

Spet je čas za modri abonma, ki je v prvem koncertu v letu 2011 predstavil pester izbor izvajalcev in skladb.

Niz treh nokturnov s programskimi naslovi, za katere je Debussy navdih črpal iz poezije Henrija de Regnierja z naslovom Trije prizori v somraku ter iz slik Jamesa McNeilla Whistlerja, je zazvenel v izvedbi Orkestra Slovenske filharmonije pod vodstvom razposajenega dirigenta Emmanuela Villaumeja. V zadnjem stavku skladbe Nokturni, ki je današnjo podobo dobila leta 1899, se je orkestru pridružila Ženska vokalna skupina ČarniCe. Prelivanja svetlobe v Oblakih je orkester nadgradil s poudarjeno ritmičnostjo v Slovesnostih. Čeprav bi si lahko orkester privoščil več ekspresivnosti v začetnem stavku, pa so to zagotovo dodale ČarniCe v Sirenah, ki so s svojimi glasovi poudarile skladateljevo navezovanje na eksotičnost magelanskih orkestrov.

Od impresionističnega Debussyja smo se preselili v klasicizem, vendar na poseben način. Mozartov Koncert za klavir in orkester št. 20 v d-molu, ki spada v skladateljevo zrelo ustvarjalno obdobje in je krstno izvedbo doživel leta 1785, je v izvedbi poljskega pianista Piotra Anderszewskega zvenel daleč nad klasicističnim ogrodjem, vseeno pa je večkrat nagrajeni pianist koncert izvedel s filološkim spoštovanjem do partiture. Uporabil je zmožnosti modernega koncertnega klavirja, vključno s pedalnimi barvami, in si privoščil toliko osebnega pristopa pri Mozartu kot le malokdo. Ob vstopu klavirja v prvem stavku se je zvočni kontekst spremenil, tekstura orkestra pa se je izmenjevala s svetlo zvočnostjo klavirja. Paleta barv izpod prstov pianista Anderszewskega je široka, a še vedno v okvirih elegantnega tradicionalnega mozartovskega zvoka. Le v vodenju melodije je včasih izginila Mozartova živost, pianist pa se je mestoma bolj osredotočal na vodenje kontrapunktskih linij. Kot pravo nasprotje mozartovski lahkotnosti pa je zvenela Beethovnova virtuozna kadenca ob koncu prvega stavka. Da Anderszewskijeva interpretacija ne izhaja izključno iz zvoka, temveč temelji na arhitektonski strukturi Mozartovega glasbenega jezika, smo se prepričali v drugem in tretjem stavku koncerta. Vse prefinjeno izvedene fraze so bile usmerjene k enemu cilju: ustvarjanju napetosti in razrešitvi. Če ga primerjamo z velikimi pianisti, ga njegova tenkočutna gradnja fraz najbolj povezuje z Richterjem. Kljub pianistovi osredotočenosti na zvok pa ta ni ovirala komunikacije z orkestrom. Po dolgem aplavzu nam je pianist namenil še dodatek, v katerem ni razočaral s prefinjeno interpretacijo Sarabande iz Bachove Francoske suite št. 5. To je bil le še dodaten dokaz, kako lahko spev današnjega vse hitreje tekočega časa bogati interpretacijo zgodovinsko oddaljenih spevov velikih skladateljev, saj se je pianist tudi temu stavku iz suite približal na sodoben način preko sodobnega inštrumenta.

V drugem delu koncerta smo slišali slovensko noviteto, kantato Alda Kumarja z naslovom Cantus temporis. Nagrajenec Prešernovega sklada za 2010 s pisanim skladateljskim opusom, za katerega je prejel več nagrad, je v skladbi uporabil star alkimistični tekst. O svoji skladbi je zapisal: “Alkimist je lahko samo tisti, ki je dojel, da je preobrazba elementov, ki je duhovna in materialna hkrati, upravičena samo tedaj, ko posameznik želi pomagati vsem preostalim živim bitjem.” V skladbo je vključil še eno besedilo. O tem pravi: “V času nastajanja kantate pa sem začutil ogromno težo tega besedila. Njegova temna barva me je nekako zastraševala, zato sem zavoljo svetlobe uporabil tudi dva teksta iz Canticum solis Frančiška Asiškega.” Ta razlika v svetlosti se čuti tudi v glasbi sami, ki so jo tokrat interpretirali pevci Slovenskega komornega zbora in Ženske vokalne skupine ČarniCe pod vodstvom Martine Batič ter orkester. Skladatelj, ki v svoje delo vključuje veliko istrskega vpliva, se je tokrat obračal proti srednjemu veku. Skladba skuša poudarjati mogočnost besedila in se hkrati prilagaja sodobnim trendom, predvsem v zborovski izvedbi, hkrati pa delo že zaradi izbora besedila vsaj malo spominja na Orffovo kantato Carmina Burana, a ne ponuja ničesar presenetljivo novega.

Koncert se je zaključil z izvedbo Simfonije št. 1 v D-duru iz leta 1855 francoskega skladatelja Charlesa Gounodja, ki je bila inspiracija učencu Bizetu za Simfonijo v C-duru. Čeprav velja, da je učenec prekosil učitelja, pri Gounodju ne smemo spregledati orkestracijske spretnosti. Tudi tokrat se je izkazal muzikalni oboist Matej Šarc, hkrati pa se je celoten orkester z dirigentom na čelu pri tej zaključni skladbi, ki je redko vključena v koncertne programe, zdel najbolj sproščen. Glavni vlogi sta si podajali sekciji godal in pihal. Po nekoliko negotovem začetku v Mozartovem koncertu, se je zdelo, da je bil orkester prav v zadnjem delu najbolj uigran. Te uigranosti in pestrih programov si obetamo še v nadaljnje.

Na pravi (prepričljivi) poti

Gallusova dvorana Cankarjevega doma, 10.2.2011

Oranžni abonma 5.

Slovenska filharmonija, Slovenski komorni zbor, Emanuel Villaume, Marjana Lipovšek
Program: K. Weill, R. Strauss

Tekst: Mihael Kozjek

        Po daljšem premoru se je med nas zopet vrnil filharmonični Oranžni abonma in nam že takoj postregel s koncertom, katerega program je močno obetal. V prvem delu se je skupaj s Slovenskimi filharmoniki in Slovenskim komornim zborom, katerega je umetniško pripravila zborovodkinja Martina Batič, na odru predstavila ena izmed najvidnejših slovenskih glasbenih osebnosti, mezzosopranistka Marijana Lipovšek, ki je s svojim značilno izrazitim, močnim a na drugi strani še vedno pedantnim glasom  lepo sovpadala v kabarejsko in satirično vzdušje Sedmih smrtnih grehov Kurta Weilla. Sicer je Lipovškova z lepo odigrano obrazno mimiko in nekaj igralskimi kretnjami tudi vizualno popestrila to nasploh zelo zanimivo delo, ki je v začetku štiridesetih let 20. stoletja nastalo  kot zadnji plod sodelovanja s pesnikom, dramatikom in režiserjem Bertoldom Brechtom. Skladbo je nasploh zelo nehvaležno kam umestiti oz. popredalčkati, je pa muzikolog Gottfried Wagner o njem posrečeno zapisal, da je delo »epska miniopera z elementi spevoigre na podlagi baleta«. Sproščen, kabarejski karakter simfoničnega tkiva je očitno orkestru pisan na kožo saj se je dodobra vživel v skladbo, tako kot tudi dirigent Emanuel Villaume, ki je veselo poskakoval po odru, a kljub temu z občutkom in mestoma preudarnostjo vodil orkester. S svojimi občasnimi vložki je k izvedbi prispeval tudi moški zbor, ki se je imel največjo priložnost izkazati v izrazito zborovsko homofonem stavku Požrešnost in je priložnost pograbil z obema rokama.

        V drugem delu smo imeli priložnost slišati zadnjo in najobsežnejšo izmed simfoničnih pesnitev Richarda Straussa, ki je leta 1981 v izvedbi Berlinskih filharmonikov pod dirigentskim vodstvom Herberta von Karajana izšla tudi kot prva zgoščenka s klasično glasbo. Alpska simfonija, op. 64, je nastajala med letoma 1911-1915 in po eni strani predstavlja hvalnico naravi, po drugi pa Strauss slika svoj enodnevni izlet v gorah. Zanimiva je povezava Straussa z Nietzschejevim esejem Antikrist, saj je v določenem trenutku razmišljal, da bi simfonijo imenoval po tem delu. Eden od razlogov, zakaj je delo tako malo izvajano, je izjemno velik izvajalski korpus, ki med drugim vključuje orgle, hekelfon, wagnerjeve tube, posebne in nenavadne inštrumente za dosego groma, vetra, po drugi strani pa je simfonična pesnitev izvajalsko izjemno zahtevna. V »pravi« izvedbi Alpska simfonija predstavlja dobro uro trajajoč audiovizualni, adrenalinski tobogan, ki je bil v današnjem večeru obogaten celo s svetlobnimi efekti (prižiganje in ugašanje luči po Prologu in Epilogu). Orkester Slovenske filharmonije se je tej izvedbi več kot dostojno približal, posebno omembo si zaslužijo predvsem nekateri solisti, kot je oboist Matej Šarc, ki se v svojem solu v odstavku Na vrhu ni pustil zmesti dirigentu Villaumeju in dodal zlato obarvan kamenček v mozaik današnje izvedbe. Manjšo grajo si zasluži momentalno pomanjkanje homogenosti v orkestru, ki se je kazalo predvsem v brutalnih izbruhih bas pozavnista in občasno tudi celotne trobilne sekcije, ki je porušilo sicer presenetljivo čisto intonacijo in usklajeno barvno razmerje inštrumentalnih sekcij. O dirigentu bi povedal le, da ni posebej posegal v simfonično tkivo, ter tako ni rušil tekoče izvedbe (z manjšimi odstopanji), s katero s(m)o lahko tako navadni kot bolj izurjeni poslušalci na koncu zadovoljni. Orkester je tako z današnjim koncertom potrdil tisto, kar smo v tej sezoni že lahko slišali, namreč da so sposobni zelo solidnih, celo nadpovprečnih izvedb.

Prefunkcionalizirana Rusalka

Gallusova dvorana Cankarjevega doma, 3. 2. 2011

Antonín Dvořák, Rusalka

Operni zbor ter orkester SNG Opera in balet Ljubljana

Dirigent: Tomaš Hanus

Režija: Melly Still

Tekst: Aljaž Zupančič

Pri opazovanju slovenske operne produkcije velja zavoljo njene krize stopiti korak nazaj od opazovanja površinskega. Človek se namreč težko otrese občutka, da je bila Rusalka po vseh teh Puccinijih nekako pričakovana. Očitno je Ljubljanska opera iskala delo, ki bi bilo (že spet) ušesu in očesu prijazno -  pravljična Dvořákova opera, ki poleg navidez privlačne tematike vsebuje za nameček še superhit, se tako zdi dobra poteza. In načrt tudi uspe – slovenska elita večkrat z lahkoto napolni Gallusovo dvorano in je po predstavi vidno navdušena.

Resnica o operi pa leži drugje. Dvořákova Rusalka namreč v svojem bistvu ni lahkotna pravljica za nedolžno večerno sprostitev. Gre za resno opero z resnimi občečloveškimi vprašanji. Osrednjo povedno nit bi lahko razbirali predvsem iz njene antispécies naravnanosti – gre za resno kritiko človeka (kar nekajkrat mi je ob branju libreta ušla misel na Bedne ljudi še enega velikega slovanskega umetnika).

In na kateri točki se velika dramaturška mojstrovina prelomi v revijo šlagerskih melodij in pravljičnih scen? Prelomi se ob režijskem prispevku. Ta je namreč tisti, ki lahko starejše operno delo aktualizira in nabrusi za uprizarjanje v sodobnosti. A prispevek Melly Still gotovo ni korak v to smer. Njena Rusalka ne zmore preboja iz pravljičnega sveta v realnost, ki nas obdaja. Nebi Rusalko in njenega princa lahko razumeli kot obupan poskus iskrene ljubezni sredi morja telesnega naskakovanja? In ali nebi besede povodnega moža dale misliti vsakemu od gledalcev, če bi bile primerno »osvetljene«? Zakaj bi morala biti Rusalka zares rusalka in povodni mož neko zavaljeno vodno bitje?  

Problem slovenske opere ni, da Kalinova ni odpela popolno. Nje rešitev ni v velikih pevskih imenih iz tujine. Tudi tokrat odličen dirigent je ne bo rešil, dokler se ne bo nehala igrati prefunkcionalizacij, ostudnega streženja zlagani eliti. Zamenjati se mora miselnost, iz humusa katere se razrašča naša operna produkcija. Danes potrebujemo opero, ki starejšemu delu vrne ostrino ali pa ponudi delo, ki je še vedno ostro (še vedno čakamo Wozzecka). Miselnost, ki opero pelje nazaj k njenemu bistvu – spregovarjanju o najbolj temeljnih resnicah, ki nas obdajajo tu in zdaj. Danes smo tako daleč stran, da se spomnim Boulezovih žgočih besed.