Sporočilo ljubezni brez naslovnika

Kongresni trg, 3. 7. 2011
Otvoritveni koncert Festivala Ljubljana 2011
Združeni orkester Slovenske in Zagrebške filharmonije, 19 zborov, 8 solistov
Dirigent: Valerij Gergijev
Gustav Mahler: Simfonija št. 8 v Es-duru, "Tisočev"


Tekst: Aljaž Zupančič

Koncert ob otvoritvi letošnjega festivalskega poletja pred nami razpira celo vrsto problemov in z njimi povezanih vprašanj, ki se vrtijo okoli dandanašnje slovenske družbe in njene glasbene kulture. Gotovo je, da se dogodek ni omejeval zgolj na izvedbo Mahlerjeve Osme simfonije, pač pa je pompoznost izvajanega dela izkoristil tudi/predvsem za politično in stanovsko košatenje. Mahlerjeva glasba se ob pogledu na takšnega »kvazizaveznika« seveda ne prikaže blizu. Njeno petje se izmika tako političnim kot tudi verskim in drugim ideološkim zablodam. Potrebuje ljubeznive roke, ki jo znajo sprejeti. Šele potem lahko ljubi nazaj.

Zasluge za neuspeh je tako potrebno pripisati nam vsem. Dokler bo naša družba polna sovraštva, nasilja in predsodkov kot simptomov lobotomije kapitalistične demokracije ne moremo pričakovati glasbenega »večno ženskega, ki nas bi popeljalo navzgor«. Očitek »vsem« pa leti tudi na zgolj glasbeno sfero: res je, da so prvi krivci organizatorji, ki so v vzdevku simfonije našli asociacijo zgolj na spektakel, a krivi smo tudi vsi drugi, ker jim to pustimo – že nakup vstopnice je dovolj (rešili bi se lahko sicer s tem, da bi množično izžvižgali glavne akterje koncerta).

Kako – mimo vsega – oceniti takšen megalomanski projekt v glasbenem smislu? Dejstvo je, da je partitura Simfonije tisočev ena najbolj zahtevnih v repertoarju klasične glasbe. V smislu tehnične realizacije predstavlja težavo velikost izvajalskega aparata: kako narediti, da bo toliko glasbenikov dihalo kot eno in to tudi pri Mahlerjevem divjem kontrapunktu? Kako urediti zvočna razmerja med njimi, še posebej če gre za izvedbo na prostem (ne vem, če se je tonski mojster zavedal, da je za njegovo delo odmerjanja jakosti potrebna visoka stopnja poznavanja partiture)?

Ko dirigent le »postavi« izvajalce (Gergijevu se je zatikalo že tu, verjetno predvsem zaradi dejstva, da se je z njimi prvič srečal šele na dan koncerta), pride na vrsto korak naprej od branja partiture. Osma simfonija je delo polno zarez, zvočnih žrel in erupcij, ki se na prvi pogled zdijo med seboj nepovezane. A pogled, ki gre preko partiture bo ugledal drobne niti, ki jih vseeno povezujejo. Vse se začne pri globljem razumevanju Mahlerjeve glasbe, v kateri moramo uzreti močan odklon od glasbe pred njim (zavaja lahko pretežno tonalna podoba njegovih del) in pogled daleč naprej v glasbo 20. stoletja. Zareze in nasprotja, ki zaznamujejo Mahlerjevo glasbo lahko namreč povežemo s Cagevim kompozicijskim vodilom »posnemati naravo v naravi njenega delovanja«, pri tem pa moramo imeti v mislih Heraklitovsko harmonijo kot sožitje boja nasprotij. S tem je povezano tudi Mahlerjevo razumevanje (glasbenega) časa. Ta zanj ni več merljiva substanca (najbolj enostaven dokaz za to so različnostavčne simfonije ali pa zelo natančne partiturne oznake tempa, ki se hočejo izmakniti ujetništvu taktnic). Tako Mahler zapušča diktaturo svojega ustvarjalnega subjekta in se prepušča silnicam, ki so zunaj njega – ne moremo ga imeti za skladatelja v Beethovnovem smislu.

Gergijev ni nakazal nobenega premisleka v tej smeri. Pričakovali smo vsaj kakšen zanimiv eksces njegovega ego tripa, ki bi orisal kakšno Mahlerjevo eksplozijo, a naposled je partitura izzvenela v sredinski vseenosti – postmodernistično pač.

Tudi nekatere dobre plati koncerta (pohvala gre zborovskemu delu zasedbe, ki je pokazal, da bi ob večji pozornosti dirigenta lahko pokazal še veliko več) nas ne smejo zavesti od kritične drže do takšnih in podobnih Glasbi neadekvatnih spektaklov. Seveda z zavedanjem, da pravi vzroki tičijo v samih temeljih dandanašnjega sveta.