Vprašanje, kaj je to glasba, se zdi precej prozaično. Vzrok je v tem, da se sprašuje po nečem, kar se zdi povsem evidentno, logično, vsakomur dostopno, a ob formuliranju jasnih odgovor se stvari pogosto zapletejo – če glasbo definirajo zvoki, kaj storiti z njihovo odsotnostjo, tišino, če naj bo v središču glasbenega zanimanja glasbena struktura, kaj storiti s spontano, intuitivno improvizirano glasbo, če se zahodna muzikologijo večinoma zanaša na notni tekst, kako postopati ob glasbi, ki ni zapisana.
Če nas podobne dileme spremljajo že ob prevpraševanju definicije glasbe, potem seveda sledijo še večje težave ob odmerjanju razmerja med glasbo kot umetnostjo in muzikologijo kot vedo o tej umetnosti. Ta odnos se sprva zdi značilno hierarhičen: brez glasbe ni muzikologije. Muzikologova snov so glasbena dela, glasbeno življenje, glasbeni zapisi, glasbene ustanove, raziskovanje funkcioniranja glasbenega »jezika«, njegova recepcija, produkcija, interpretacija. V tem pogledu je muzikologija vedno nekoliko voajerska: skozi ključavnice različnih dimenzij in optik gleda v veliko dnevno sobo Glasbe, kjer se odvija velika in strastna zgodba.
Toda misliti je mogoče tudi obratno: ni glasbe brez muzikologije. V kolikor glasba ostaja brez refleksije, razmisleka, kritiškega odziva je pravzaprav minimalizirana na manualno dejavnost, sprostitveno obrt ali celo polaganje zvočnih tapet. Namesto eksistencialne sredice ji je tako prirejena obrobna okrasna funkcija. Če torej glasba hoče biti tudi Umetnost, jo mora nujno spremljati mentalna refleksija. Tako kot se glasba rojeva iz glasbene misli, iz premišljevanja o glasbi, tako postaja njeno aktivno sprejemanje misel o glasbi. Iz tega je mogoče zaključiti, da brez glasbenega mišljenja ni glasbe in da je ni tudi brez misli o glasbi.
Misel o glasbi pa se daje v besedah, jeziku. Prav zato Slovensko muzikološko društvo pozdravlja novi blog svoje Študentske sekcije. Prav prek bloga, zadnjega krika komunikacijsko-besedne oblike se bo lahko širila misel o glasbi, se razvijala, spreminjala, debatirala, sprevračala v žgoče polemike in se nato umirjala v spoznanjih. Seveda ni pričakovati, da bo vpliv in domet teh zgodnjih misli o glasbi že takoj povratno vplival na glasbeno kulturo, vendar iz korenin rastejo pravi poganjki. Kot mladi violinist še ne obvlada vseh veščin leve roke in zato poslušalec lahko izkusi tudi kakšno neprijetno disonanco, tako mladi muzikolog še ne suče povsem vešče svojega peresa: toda oba sta na poti iskanja svoje tehnike in umetnosti.
Prav združevanju slednjega, vzpostavljanju vezi med strogo tehniko in nepredvidljivo fantazijo, med obvladanjem veščine in globoko intimno izraznostjo, med skrajno abstraktno govorico glasbe in obvladanim naravnim jezikom, med glasbeno teorijo in metajezikom o glasbi naj služi novi blog. Srečno!
Gregor Pompe
