Elegantni uvod v Srebrni abonma.

Gallusova dovrana Cankarjevega doma, 5.10.2011

Ingolf Wunder, klavir

Spored:Mozart, Liszt, Chopin

Tekst: Ingrid Mačus

 Začetek Srebrnega abonmaja je napovedal srebrni Wunder z lanskega Chopinovega tekmovanja. Odblesk prestižne nagrade, ki je obkrožena z velikimi polemikami za las ušla temu mlademu avstrijskemu pianistu,  je letošnja turneja in pogodba z Deutsche Grammophon.

Nič kaj vzvišeno, temveč preprosto in naravno je Wunder začel koncert. Mozartovi Sonati v B-duru K. 333 je v prvih dveh stavkih manjkalo svetlosti in leska, a čeprav zadržano, je fraze risal z rahločutnimi potezami. Kot bi počasi in nekoliko sramežljivo odpiral vrata, tako je Wunder gradil sonato. Zato pa je Lisztova glasba zvenela bolj sproščeno. Mesta, ki so mu v Madžarski rapsodiji št. 6 služila predvsem zato, da je pokazal pričakovano virtuoznost, je nadgradil s skrbno izbranimi odtenki in skupek obojega je presenetil.

Rahli odtisi Wunderjeve poustvarjalne moči iz prvega dela koncerta pa so postali jasni šele v drugem delu, ki je za začetek ponudil redkeje izvajan Chopinov Bolero, op. 19. Natančno uokvirjene fraze, skrbno izbrana barvna lestvica zvoka in tehnična popolnost so se zares pokazali kot prava slika pianista v Baladi št. 4, kjer se je od sanjavega začetka do sklepnega vrha videlo, da je pianist našel svoj pristan, celo bolj kot v zaključnem Andante spianato in Veliki briljantni polonezi, op. 22, ki je izzvenela briljantno lahkotno in z zrelo muzikalnostjo.

Elegantno, prefinjeno in spontano sta izzvenela tudi dodatka, Chopinova Berceusa op. 57 in Messiaenov Preludij št. 1, s katerima je pianist zaključil koncert, v katerem je predvsem pripovedoval tako s pripovednostjo rubata kot tudi z mladostnim zanosom. So vse te danosti čudežne?  Vsekakor jih je bilo vredno slišati.