Na pravi (prepričljivi) poti

Gallusova dvorana Cankarjevega doma, 10.2.2011

Oranžni abonma 5.

Slovenska filharmonija, Slovenski komorni zbor, Emanuel Villaume, Marjana Lipovšek
Program: K. Weill, R. Strauss

Tekst: Mihael Kozjek

        Po daljšem premoru se je med nas zopet vrnil filharmonični Oranžni abonma in nam že takoj postregel s koncertom, katerega program je močno obetal. V prvem delu se je skupaj s Slovenskimi filharmoniki in Slovenskim komornim zborom, katerega je umetniško pripravila zborovodkinja Martina Batič, na odru predstavila ena izmed najvidnejših slovenskih glasbenih osebnosti, mezzosopranistka Marijana Lipovšek, ki je s svojim značilno izrazitim, močnim a na drugi strani še vedno pedantnim glasom  lepo sovpadala v kabarejsko in satirično vzdušje Sedmih smrtnih grehov Kurta Weilla. Sicer je Lipovškova z lepo odigrano obrazno mimiko in nekaj igralskimi kretnjami tudi vizualno popestrila to nasploh zelo zanimivo delo, ki je v začetku štiridesetih let 20. stoletja nastalo  kot zadnji plod sodelovanja s pesnikom, dramatikom in režiserjem Bertoldom Brechtom. Skladbo je nasploh zelo nehvaležno kam umestiti oz. popredalčkati, je pa muzikolog Gottfried Wagner o njem posrečeno zapisal, da je delo »epska miniopera z elementi spevoigre na podlagi baleta«. Sproščen, kabarejski karakter simfoničnega tkiva je očitno orkestru pisan na kožo saj se je dodobra vživel v skladbo, tako kot tudi dirigent Emanuel Villaume, ki je veselo poskakoval po odru, a kljub temu z občutkom in mestoma preudarnostjo vodil orkester. S svojimi občasnimi vložki je k izvedbi prispeval tudi moški zbor, ki se je imel največjo priložnost izkazati v izrazito zborovsko homofonem stavku Požrešnost in je priložnost pograbil z obema rokama.

        V drugem delu smo imeli priložnost slišati zadnjo in najobsežnejšo izmed simfoničnih pesnitev Richarda Straussa, ki je leta 1981 v izvedbi Berlinskih filharmonikov pod dirigentskim vodstvom Herberta von Karajana izšla tudi kot prva zgoščenka s klasično glasbo. Alpska simfonija, op. 64, je nastajala med letoma 1911-1915 in po eni strani predstavlja hvalnico naravi, po drugi pa Strauss slika svoj enodnevni izlet v gorah. Zanimiva je povezava Straussa z Nietzschejevim esejem Antikrist, saj je v določenem trenutku razmišljal, da bi simfonijo imenoval po tem delu. Eden od razlogov, zakaj je delo tako malo izvajano, je izjemno velik izvajalski korpus, ki med drugim vključuje orgle, hekelfon, wagnerjeve tube, posebne in nenavadne inštrumente za dosego groma, vetra, po drugi strani pa je simfonična pesnitev izvajalsko izjemno zahtevna. V »pravi« izvedbi Alpska simfonija predstavlja dobro uro trajajoč audiovizualni, adrenalinski tobogan, ki je bil v današnjem večeru obogaten celo s svetlobnimi efekti (prižiganje in ugašanje luči po Prologu in Epilogu). Orkester Slovenske filharmonije se je tej izvedbi več kot dostojno približal, posebno omembo si zaslužijo predvsem nekateri solisti, kot je oboist Matej Šarc, ki se v svojem solu v odstavku Na vrhu ni pustil zmesti dirigentu Villaumeju in dodal zlato obarvan kamenček v mozaik današnje izvedbe. Manjšo grajo si zasluži momentalno pomanjkanje homogenosti v orkestru, ki se je kazalo predvsem v brutalnih izbruhih bas pozavnista in občasno tudi celotne trobilne sekcije, ki je porušilo sicer presenetljivo čisto intonacijo in usklajeno barvno razmerje inštrumentalnih sekcij. O dirigentu bi povedal le, da ni posebej posegal v simfonično tkivo, ter tako ni rušil tekoče izvedbe (z manjšimi odstopanji), s katero s(m)o lahko tako navadni kot bolj izurjeni poslušalci na koncu zadovoljni. Orkester je tako z današnjim koncertom potrdil tisto, kar smo v tej sezoni že lahko slišali, namreč da so sposobni zelo solidnih, celo nadpovprečnih izvedb.