Spevi različnih časov

Gallusova dvorana, 17. 2. 2011

Modri abonma 10/11, 5. Koncert

Orkester Slovenske Filharmonije, Slovenski komorni zbor, Ženska vokalna skupina »ČarniCe«                       

dirigent Emmanuel Villaume; Piotr Anderszewski, klavir

Program: Debussy, Mozart, Kumar, Gounod.

Tekst: Ingrid Mačus

Spet je čas za modri abonma, ki je v prvem koncertu v letu 2011 predstavil pester izbor izvajalcev in skladb.

Niz treh nokturnov s programskimi naslovi, za katere je Debussy navdih črpal iz poezije Henrija de Regnierja z naslovom Trije prizori v somraku ter iz slik Jamesa McNeilla Whistlerja, je zazvenel v izvedbi Orkestra Slovenske filharmonije pod vodstvom razposajenega dirigenta Emmanuela Villaumeja. V zadnjem stavku skladbe Nokturni, ki je današnjo podobo dobila leta 1899, se je orkestru pridružila Ženska vokalna skupina ČarniCe. Prelivanja svetlobe v Oblakih je orkester nadgradil s poudarjeno ritmičnostjo v Slovesnostih. Čeprav bi si lahko orkester privoščil več ekspresivnosti v začetnem stavku, pa so to zagotovo dodale ČarniCe v Sirenah, ki so s svojimi glasovi poudarile skladateljevo navezovanje na eksotičnost magelanskih orkestrov.

Od impresionističnega Debussyja smo se preselili v klasicizem, vendar na poseben način. Mozartov Koncert za klavir in orkester št. 20 v d-molu, ki spada v skladateljevo zrelo ustvarjalno obdobje in je krstno izvedbo doživel leta 1785, je v izvedbi poljskega pianista Piotra Anderszewskega zvenel daleč nad klasicističnim ogrodjem, vseeno pa je večkrat nagrajeni pianist koncert izvedel s filološkim spoštovanjem do partiture. Uporabil je zmožnosti modernega koncertnega klavirja, vključno s pedalnimi barvami, in si privoščil toliko osebnega pristopa pri Mozartu kot le malokdo. Ob vstopu klavirja v prvem stavku se je zvočni kontekst spremenil, tekstura orkestra pa se je izmenjevala s svetlo zvočnostjo klavirja. Paleta barv izpod prstov pianista Anderszewskega je široka, a še vedno v okvirih elegantnega tradicionalnega mozartovskega zvoka. Le v vodenju melodije je včasih izginila Mozartova živost, pianist pa se je mestoma bolj osredotočal na vodenje kontrapunktskih linij. Kot pravo nasprotje mozartovski lahkotnosti pa je zvenela Beethovnova virtuozna kadenca ob koncu prvega stavka. Da Anderszewskijeva interpretacija ne izhaja izključno iz zvoka, temveč temelji na arhitektonski strukturi Mozartovega glasbenega jezika, smo se prepričali v drugem in tretjem stavku koncerta. Vse prefinjeno izvedene fraze so bile usmerjene k enemu cilju: ustvarjanju napetosti in razrešitvi. Če ga primerjamo z velikimi pianisti, ga njegova tenkočutna gradnja fraz najbolj povezuje z Richterjem. Kljub pianistovi osredotočenosti na zvok pa ta ni ovirala komunikacije z orkestrom. Po dolgem aplavzu nam je pianist namenil še dodatek, v katerem ni razočaral s prefinjeno interpretacijo Sarabande iz Bachove Francoske suite št. 5. To je bil le še dodaten dokaz, kako lahko spev današnjega vse hitreje tekočega časa bogati interpretacijo zgodovinsko oddaljenih spevov velikih skladateljev, saj se je pianist tudi temu stavku iz suite približal na sodoben način preko sodobnega inštrumenta.

V drugem delu koncerta smo slišali slovensko noviteto, kantato Alda Kumarja z naslovom Cantus temporis. Nagrajenec Prešernovega sklada za 2010 s pisanim skladateljskim opusom, za katerega je prejel več nagrad, je v skladbi uporabil star alkimistični tekst. O svoji skladbi je zapisal: “Alkimist je lahko samo tisti, ki je dojel, da je preobrazba elementov, ki je duhovna in materialna hkrati, upravičena samo tedaj, ko posameznik želi pomagati vsem preostalim živim bitjem.” V skladbo je vključil še eno besedilo. O tem pravi: “V času nastajanja kantate pa sem začutil ogromno težo tega besedila. Njegova temna barva me je nekako zastraševala, zato sem zavoljo svetlobe uporabil tudi dva teksta iz Canticum solis Frančiška Asiškega.” Ta razlika v svetlosti se čuti tudi v glasbi sami, ki so jo tokrat interpretirali pevci Slovenskega komornega zbora in Ženske vokalne skupine ČarniCe pod vodstvom Martine Batič ter orkester. Skladatelj, ki v svoje delo vključuje veliko istrskega vpliva, se je tokrat obračal proti srednjemu veku. Skladba skuša poudarjati mogočnost besedila in se hkrati prilagaja sodobnim trendom, predvsem v zborovski izvedbi, hkrati pa delo že zaradi izbora besedila vsaj malo spominja na Orffovo kantato Carmina Burana, a ne ponuja ničesar presenetljivo novega.

Koncert se je zaključil z izvedbo Simfonije št. 1 v D-duru iz leta 1855 francoskega skladatelja Charlesa Gounodja, ki je bila inspiracija učencu Bizetu za Simfonijo v C-duru. Čeprav velja, da je učenec prekosil učitelja, pri Gounodju ne smemo spregledati orkestracijske spretnosti. Tudi tokrat se je izkazal muzikalni oboist Matej Šarc, hkrati pa se je celoten orkester z dirigentom na čelu pri tej zaključni skladbi, ki je redko vključena v koncertne programe, zdel najbolj sproščen. Glavni vlogi sta si podajali sekciji godal in pihal. Po nekoliko negotovem začetku v Mozartovem koncertu, se je zdelo, da je bil orkester prav v zadnjem delu najbolj uigran. Te uigranosti in pestrih programov si obetamo še v nadaljnje.