Vzhajajoča zvezda

Viteška dvorana Križank, 19. 1. 2011
Cikel Mladi virtuozi
Eva-Nina Kozmus, flavta
Spored: J. Francaix, A. Jolivet, 
O. Messiaen,­ A. Rozman, S. Prokofjev

Tekst: Mihael Kozjek

   V okviru koncertnega cikla Mladi Virtuozi, ki poteka pod okriljem Festivala Ljubljana, smo imeli v ambientu Viteške dvorane v Križankah priložnost slišati trenutno brez dvoma eno izmed najbolj perspektivnih mladih glasbenic v zadnjih letih na Slovenskem. Flavtistka Eva-Nina Kozmus postaja tako doma, kot v tujini poznana glasbena osebnost, o čemer priča tudi izjemen obisk, saj tako polne Viteške dvorane ne pomnimo. Solistka se je na svojem recitalu v prvem predstavila s francosko obarvanim programom, izvedla je dela Francaixa, Messiaena in Joliveta, ki ga je v drugem delu »začinila« še noviteta Anžeta Rozmana Phoenix in Prokofjeva sonata za flavto in klavir op. 94, ki je danes bolj poznana v priredbi za violino op. 94bis.

   
Po morda nekoliko neodločnem začetku, ko je Francaixov Divertimento skoraj dobil značaj ogrevalne skladbe, je Kozmusova kaj hitro pokazala veliko svojih kvalitet, ki so zaznamovale praktično cel večer. Med njimi bi izpostavil dokaj izčiščeno intonacijo in svetel, lahkoten ton, ki je resnično »zasvetil« v natančno izpiljenih pasažah, izjemnem dinamičnem razponu in izčiščenih flažoletih. Kot enakovreden kontrasubjekt solistki se je izkazala tudi korepetitorka Katalin Peter Krivokapič, ki pri tehnično sicer ne preveč zahtevnih partih ni imela nikakršnih težav, je pa s svojo prilagodljivostjo flavtistki vsekakor pomagala izluščiti karakterno jasno interpretacijo pri sleherni izmed skladb. Zaščitni znak Eve-Nine pa vsekakor postaja njen veder in močan karakter, nasmejan obraz in sproščenost. Te značilnosti so tudi v njeni interpretativnosti vsekakor močno prisotne, včasih se celo zdi, da ji flavta predstavlja nekakšen podaljšek preko katerega to svojo vizualnost in pokončno držo preobrazi v subjektivno prepričljivo zvočnost. Vsekakor je vse svoje znanje znala najbolje unovčiti v Messiaenovemu Črnemu kosu, celostno odlično pa je izzvenela tudi Prokofjeva sonata. Prav tako je bil recital tudi vizualno paša za oči, saj s predajanjem lastnim emocijam na odru Eva-Nina ni pretiravala, kot to radi počno nekateri drugi pihalci. Kljub svoji mladosti njene interpretacije izžarevajo dovolj izvirne subjektivnosti in ne izzvenijo naivno, kot se pri mladih poustvarjalcih to rado godi. Tako sem mnenja, da ta recital predstavlja točko na začetku njenega glasbenega napredka in osebnostnega vzpona med najvidnejše evropske glasbenike. Za konec velja omeniti še drugi »vrhunec« večera - krstno izvedbo Rozmanovega Phoenixa, ki kaže neko mero kvalitete, skladateljev nedvoumen občutek za orkestracijo in zvočni tok, a razen nekaterih redkih poznejših kompozicijskih prijemov izzveni kot  mešanica Debussya in Ravela, razvlečena na slabih 20 minut.