Slovenski komorni zbor
Dirigent: Vladimir Kranjčević
Solista: Dejan Vrbančič (tenor), Gregor Klančič (orgle)
Spored: Grečaninov, Čajkovski
Tekst: Aljaž Pavlin
Drugi koncert letošnjega vokalnega abonmaja Slovenske filharmonije nam je v celoti gledano mogočno predstavil glasbeno moč vzhodne liturgije, do katere smo prišli postopoma, na račun povprečnosti uglasbitve krščanskega mašnega ordinarija.
V prvem delu koncerta je bila na sporedu Missa Festiva za mešani zbor in orgle, op. 154 Aleksandra Tihonoviča Grečaninova. Rus je to kompozicijo napisal leta 1937, ko je že skoraj petnajst let živel v Parizu. Gre za mašo, k vsebuje vse običajne stavke mašnega ordinarija. Zanimivo je, da je to krščanska liturgija s priokusom skladateljeve domače, pravoslavne cerkvene glasbe. Slovenski komorni zbor je deloval homogeno, brez večjih težav. Imel je dobro dikcijo, glasovi pa so bili do potankosti usklajeni. Presežek je nedvomno zborovski piano, ki je na vseh mestih bil slišan kot kompaktna tvorba, pa čeprav je šlo skoraj za neslišno jakost. Samo delo sicer ni nič posebnega. Je zgolj prikaz obvladovanja obrtniškega znanja. Monotonosti (harmonske enovitosti) ni mogla preseči še tako dobra interpretacija nastopajočih. Gregor Klančič je usklajeno sogradil glasbeni stavek na orglah in natančno sledil Kranjčevićevim gibom.
Torej, za nekakšnim povprečnim uvodom skladatelja, katerega opus je prežet predvsem z zborovsko in klavirsko glasbo, je sledila mojstrovina skladatelja, ki je skladal predvsem instrumentalno glasbo in opere, a kljub temu povsem zasenčil sodobnika na tem večeru. Ampak to ne pomeni, da je Grečaninova maša slaba. Prikazuje nedvomno dobro poznavanje gradnje glasbene govorice brez tendence po prikazu vznesenega romantičnega preboja do nečesa več.
Peter Iljič Čajkovski je nedvomno ena izmed osrednjih figur ruske glasbe iztekajočega se 19. stoletja. Ironija je v tem, da je Liturgija sv. Janeza Zlatoustega (pre)redko izvajano delo in ne tako dobro poznano kot njegova orkestralna glasba, opere. Čeprav je skladba harmonsko raznolika, z nenehnim razširjanjem glasbene ideje, ritmično mogoče deluje statično. Glavni razlog je ravno v tem, da ritmično statično dviga do neskončnih razsežnosti nenehna gradacija oz. postopno ali bolj pretrgano menjavanje dinamike in izrabljanje dometa glasov do skrajnosti. Zahvala gre maestru Kranjčeviću, da se zborovska glasba Čajkovskega v vsej svoji veličini ne pozablja, in s številnimi posnetki in mislijo, da so to delo z uglasbitvijo recitativov Vojislava Ilića izvajali številni svetovno priznani mojstri (Gedda, Markus) in se še (kvalitetno) širi.Tenorist Dejan Vrbančič je glasovno ustrezal v petje skomponiranim recitativom s strani srbskega glasbenika in dirigenta Ilića v tej priredbi pravoslavne maše. Menim, da so recitativni deli oz. ektenia uglasbljeni dobro, saj ves čas ustvarjajo neko napetost oz. tekoče povezujejo solistični in zborovski del in tako ustvarjajo neprekinjen tok dogajanja, hkrati pa ne zasenčijo besedila, še več, delajo ga še bolj mogočnega. S svojim ozkim, jasnim in rezkim tonom je sintetiziral z zborom. Njegova barva tona (ki jo je na številnih mestih v skladbi produciral z nosnim nastavkom) je ekspresivno, a vendar z distanco do kakšnih čustvenih izbruhov, mogoče na nekaterih mestih že presegla oz. zasenčila preprosto povednost liturgične besede, a v celoti gledano menim, da je Vrbančič opravil svoje delo na visokem nivoju. Povsem sekundarnega pomena se je spraševati, ali bi lahko bili nekateri toni odpeti z drugačno barvo. To je stvar estetike posameznika. Dejstvo je, da je tehnično vse bilo zapeto korektno (kar priča tudi zadnji solistični ton, visoki c, ki bi z grlenim nastavkom ne mogel biti tako kompakten).
Dirigent Vladimir Kranjčević je glasbeno vodstvo upravljal dovršeno, čuteč vzhodno liturgijo. Kljub starosti (letos praznuje 75 let, za kar so mu pevci SKZ – ja ob koncu pripravili tudi prijetno presenečenje iz zapeli Na mnogaja leta) je znal, kot radi rečemo, iz pevcev potegniti maksimum. Nevsiljivo je obvladoval pevce in jih popeljal do vrhunca glasbene briljantnosti Čajkovskega. Tudi vse piano odseke je s svojo energijo napravil vzhičene. V zares mogočnih forte odsekih Petra Iljiča Čajkovskega se je odvijala kalejdoskopsko popolna slika, kot namišljena vez med skoraj do zbora segajočo dirigentovo roko in SKZ – jem, fantazijsko, a vendar povsem realno. Signali Kranjčevića so bili jasni in skladni z izvajalci.
Intonacija je bila največji problem glasbenega v tem večeru. Izpostavljam soprane, ki so nekajkrat zaradi neobvladovanja pevske tehnike nižali. Basi so popeljali naše misli tja v neskončne globine ruskih profundistov.
Vsekakor lahko v celoti pohvalim nastopajoče; ne smemo pozabiti, da ruska zborovska glasba hoče ekstremnost v vokalnem razponu. To jo dela drugačno in bolj mogočno in neskončno od druge zborovske literature in tudi Slovenski komorni zbor je prikazal, da hoče več, in to upravičeno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar