Prepričani

Slovenska filharmonija, dvorana Marjana Kozine, 8. november 2011

Godalni kvartet Emerson

Spored: Mozart, Bartok, Dvořak

Tekst: Ingrid Mačus

Ubrano in prepričljivo je zvenela predvsem pompozna napoved, kot pravijo največjega ameriškega, godalnega kvarteta Emerson.  Devet Grammyjev, več kot trideset izjemnih posnetkov za založbo Deutsche Gramophon, petintrideset let dolga koncertna kariera – vse to  je v nas vzbudilo pričakovanja in sodeč po obisku torkovega koncerta, lahko rečem, da tudi prepričalo. Oglasno sporočilo pa je zares prepričljivo, če deluje skupaj z našimi prepričanji, pričakovanji in ideološkimi stereotipi. Kot pravi Umberto Eco z drugimi besedami, je možno z oglaševanjem prepričati uporabnike le o tistem, kar v resnici sami že vedo. Pred koncertom smo torej vedeli, da ga ne gre zamuditi.

Po velikem pričakovanju pa že vsaka malenkost v nasprotju z le-tem prinese razočaranje. Prvi stavek poznega Mozartovega Godalnega kvarteta št. 21 v D-duru, KV575, ki je na trenutke zvenel kot uigravanje z intonančnimi netočnostimi, bi torej moral presenetiti poprej prepričane. Še posebno zato, ker se je omenjeni problem z intonacijo nadaljeval čez celotno kompozicijo z izjemo počasnega stavka, v katerem so si nastopajoči elegantno podajali teme in fraze gradili zaokroženo. V tej skladbi glasbene misli izrazito prehajajo med glasovi, kar so izvajalci poudarili. Pravzaprav je kvartet v celoti zvenel kot nepopolna zgradba, ki so ji glasbeniki zdaj dodali svojstvene interpretacije z energičnim vodenjem linij ter izbranimi barvami sozvenenj, spet drugič pa se je zdelo, da se sama osnovna ideja kvarteta na nekaterih mestih ruši in ostaja le skelet.

Namesto morda umestnega vprašanja, če si smejo glasbeniki, ki so še nedolgo tega prav ta kvartet posneli kot eden prvih posnetkov za založbo Sony Classical, privoščiti tako luknjasto izvedbo, je sledil navdušen aplavz. Celo večji od tistega, ki je nagradil po mojem mnenju boljšo zvočno podobo izvajalcev v izvajanju Bartókovega Petega godalnega kvarteta. Morda tudi zato, ker sta si Eugen Drucker in Philip Setzer zamenjala mesti prve ter druge violine. Petstavčni kvartet, ki ga veže Bartókovo navezovanje na ljudsko glasbo, se zdi očitna izbira, če vemo, da so nastopajoči posvetili velik del dosedanjega ustvarjanja prav glasbi 20. in 21. stoletja, kjer njegovi kvarteti zagotovo zaslužijo posebno mesto. V menjavanjih tempa in ostrih prekinitvah (predvsem v začetnem stavku) ter zahtevnih tehničnih momentih preko celotne skladbe, je kvartet ostajal ves čas usklajen in enoten. V obliki loka zgrajenem kvartetu so glasbeniki pokazali izrazito kontrastno igro; liričnemu drugemu stavku, v katerem so se s posameznimi frazami, ki so zvenele sanjavo, vsi predstavili kot solisti, je sledil ritmično kompleksen Scherzo. Tretjemu stavku, ki razmejuje zrcalno podobo kvarteta, je sledil četrti, v katerem smo slišali predvsem veliko efektov, s katerimi je skladatelj potrdil svoje mojstrstvo v izrabi inštrumentov: od raznih glissandov pa do usklajenega ricocheja vseh štirih lokov. Odlično so poudarili tudi Bartókov humor v sklepnem stavku. Le zaključek skladbe je izzvenel nekoliko plehko, a vendar lahko to pripišemo skladbi sami, saj se zdi, da skladatelj ob zaključku res nima več ničesar povedati in končno ločilo stavka zazveni bledo.

Po Bartóku se je na mesto prve violine vrnil Philip Setzer in vrnile so se težave v intonaciji ter v izigravanju pasaž, ki so bile še najbolj očitne prav pri prvi violini. Pozni Dvořakov Godalni kvartet št. 13 v G-duru, op. 106,  pa je kljub vsemu potrdil rigorozno stilsko diferenciacijo v zvoku, ki jo premore kvartet Emerson ob sprehodu od klasicističnega Mozarta preko Bartóka do romantičnega Dvořaka. Mestoma se je prav pri tej izvedbi zaslišala zvočna polnost kvarteta. Težavam navkljub so izvajalci pokazali občutek za Dvořakovo ljudsko ritmičnost kvarteta. Izvedba je bila primerljiva z začetnim Mozartovim Godalnim kvartetom, vendar se zdi, da je med izvajalci popustila tudi koncentracija, ki pa je pri izvajanju tega nič kaj enostavnega kvarteta nujna.

Zaključek je ostal v zraku kot razglašen vprašaj, pred katerim niti ne stoji vprašanje, le začudenje. Odgovor pa je podal gromek aplavz vseh prepričanih, da si od velikega kvarteta gre izprositi še dodatek ali dva. In prav s Dvořakovo prvo skladbo iz cikla Ciprese in Webernovim zadnjim stavkom iz skladbe Pet stavkov za godalni kvartet, op. 5, se je moj vtis vsaj malo popravil. Kvartet je v izboru skladb ves čas v isti sapi usmerjen v sodobnost in se hkrati nostalgično ozira v preteklost. Kljub igri stoje pa se mi je zazdelo, da so na tokratnem koncertu zaspali na lovorikah.

Vendar ostajajo trenutki v izvajanju, ki zagotovo niso slučajni in pričajo o vrednosti sestava. Je morda tudi energičnost kvarteta tista, ki je kljub vsemu prepričala, ali je morda pompozno oglaševanje vendarle močnejše od glasbe same? Vsekakor pa ne bo drugače, dokler bodo množice zadovoljne, saj seveda ne smemo pozabiti, da se tudi v umetnosti nekatere stvari niti programskim vodjem ne izplačajo.