Prefunkcionalizirana Rusalka

Gallusova dvorana Cankarjevega doma, 3. 2. 2011

Antonín Dvořák, Rusalka

Operni zbor ter orkester SNG Opera in balet Ljubljana

Dirigent: Tomaš Hanus

Režija: Melly Still

Tekst: Aljaž Zupančič

Pri opazovanju slovenske operne produkcije velja zavoljo njene krize stopiti korak nazaj od opazovanja površinskega. Človek se namreč težko otrese občutka, da je bila Rusalka po vseh teh Puccinijih nekako pričakovana. Očitno je Ljubljanska opera iskala delo, ki bi bilo (že spet) ušesu in očesu prijazno -  pravljična Dvořákova opera, ki poleg navidez privlačne tematike vsebuje za nameček še superhit, se tako zdi dobra poteza. In načrt tudi uspe – slovenska elita večkrat z lahkoto napolni Gallusovo dvorano in je po predstavi vidno navdušena.

Resnica o operi pa leži drugje. Dvořákova Rusalka namreč v svojem bistvu ni lahkotna pravljica za nedolžno večerno sprostitev. Gre za resno opero z resnimi občečloveškimi vprašanji. Osrednjo povedno nit bi lahko razbirali predvsem iz njene antispécies naravnanosti – gre za resno kritiko človeka (kar nekajkrat mi je ob branju libreta ušla misel na Bedne ljudi še enega velikega slovanskega umetnika).

In na kateri točki se velika dramaturška mojstrovina prelomi v revijo šlagerskih melodij in pravljičnih scen? Prelomi se ob režijskem prispevku. Ta je namreč tisti, ki lahko starejše operno delo aktualizira in nabrusi za uprizarjanje v sodobnosti. A prispevek Melly Still gotovo ni korak v to smer. Njena Rusalka ne zmore preboja iz pravljičnega sveta v realnost, ki nas obdaja. Nebi Rusalko in njenega princa lahko razumeli kot obupan poskus iskrene ljubezni sredi morja telesnega naskakovanja? In ali nebi besede povodnega moža dale misliti vsakemu od gledalcev, če bi bile primerno »osvetljene«? Zakaj bi morala biti Rusalka zares rusalka in povodni mož neko zavaljeno vodno bitje?  

Problem slovenske opere ni, da Kalinova ni odpela popolno. Nje rešitev ni v velikih pevskih imenih iz tujine. Tudi tokrat odličen dirigent je ne bo rešil, dokler se ne bo nehala igrati prefunkcionalizacij, ostudnega streženja zlagani eliti. Zamenjati se mora miselnost, iz humusa katere se razrašča naša operna produkcija. Danes potrebujemo opero, ki starejšemu delu vrne ostrino ali pa ponudi delo, ki je še vedno ostro (še vedno čakamo Wozzecka). Miselnost, ki opero pelje nazaj k njenemu bistvu – spregovarjanju o najbolj temeljnih resnicah, ki nas obdajajo tu in zdaj. Danes smo tako daleč stran, da se spomnim Boulezovih žgočih besed.