Kljub temu, da je komunikacijski sistem dandanašnjega sveta prignan skoraj do točke popolnosti, ki nas dela dosegljive (bolje rečeno nategljive) zmeraj in povsod, je sam dialog med posamezniki na stopnji visoke ogroženosti. Še toliko bolj, ko je govora o umetnosti in še toliko bolj, ko je govora o glasbi. Pisanje o glasbi se zdi problematično prav zaradi vprašanja možnosti dialoga. Dialog postavlja določene pogoje. Eden izmed njih, eden bistvenih, je prav gotovo vsesplošna povezanost neke skupine, v kateri se oblikuje določena jezikovna igra.
Tako želim novonastalemu blogu, da bi predstavljal prostor, kjer bi se skupina pišočih študentov muzikologije in drugih najprej zbližala, nato vzpostavila pretok kakovostnega znanja ter končno izoblikovala zdrav uporniški duh, ki bi se lahko utemeljeno in temeljito spravil nad katastrofalne razmere na področju glasbene umetnosti na Slovenskem. Seveda je blog zaenkrat le droben korak v to smer. Potrebne bo veliko energije, veliko predanosti, veliko dela, vendar naj nam v ušesih odzvanjajo Kosovelove besede: »Pod pritiskom gora nastanejo kristali.« Smo to mi? Moramo biti.
Aljaž Zupančič
Popolnost komunikacije? Zdi se mi, da ravno mi, sami, dajemo moč znakovni (facebook, mail in blogi) komunikaciji, ko jo tako oklicujemo skoraj popolno in personificiramo kot "nategujočo"...
OdgovoriIzbrišiAli je Kosovelova gora torej (destruktivna?)znakovna komunikacija, ki pa po eni strani ustvarja popolne skupine z popolnimi mnenji, ALI morebitno pomankanje našega notranjega čuta za dolžnost (če ga kot zavedni glas(be)niki, umetniki imamo), da glasbo in umetnost krepimo iz dneva v dan, gradimo na glasbi skozi svoja lastna doživljanja in presojanja, ter obenem skrbimo za lastno dostojanstvo, ki ga posledično prenesemo tudi na glasbo. Takšna slika ljudem predstavlja spoštovanje, po katerem hrepeni sleherna umetnost. Kdo je torej biser? Mi ali glasba? In kaj je torej pritisk gore? Drugi (oblast, tehnologija) ali mi (sprenevedajoči se pred lastnimi slabostmi)?
Stavek sam je tudi stvarno geografsko dejstvo, ki želim, da preide prej v kratkotrajno in efektivno izpraševanje kot sprotno oznanjevanje in opomnjevanje.
Naznanjevanje uporniškega duha, ki bi, tistemu kateremu se upira (v tem primeru umetnosti), koristil, je pa seveda samo po sebi ironično in po mojem mnenju preveč delikatno za vključevanje v iztočnico za ta blog. V uporniškem duhu, s spoštovanjem
Ne pravim, da gre za popolnost komunikacije. Daleč od tega, gre za popolnost sistema, ki je prignan do te točke, da moraš imeti mobilnik, moraš imeti dostop do interneta... V nasprotnem primeru si "nepismen". In seveda, se strinjam, da je vse skupaj ustvarjeno umetno, od nas samih. Vsega tega gotovo ne potrebujemo. Po drugi strani pa je treba tehnologijo prijeti pri glavi in jo znati uporabiti za plemenite namene. Zaenkrat slabo kaže, sicer pa je to že druga tema...
OdgovoriIzbrišiKosovelova gora ni destruktivna, mislim da je ravno obratno. Iz metaforičnega govora prevedeno: gre za to, da so pogoji za mišljenje (v najširšem pomenu besede) tako slabi, da sprožajo uporništvo. Na žalost pa je res, da je upor velikokrat nepremišljen, nedodelan in posledično neučinkovit (v tem primeru smo gora mi). Glavni problem pa se mi zdi - kot sem rekel - da so/smo "uporniki" med seboj preveč "narazen", preveč individualizirani in specializirani v svoji ozkoglednosti. Biser bi bila skupnost, ne posamezniki s svojimi popolnimi mnenji.
To, da glasbo in umetnost krepimo iz dneva v dan mi ni preveč blizu. Sem mnenja, da bi se mogli - če nam gre za izboljšanje razmer - spustiti globlje od kulturne politike v kritiko samega političnega sistema in še dlje, a zaenkrat bodi dovolj. Če dosežeš, da ministrstvo za kulturo nameni več denarja za ljubljansko opero je to konec koncev le lepotni popravek - neko mehko levičarstvo. Seveda je to kot iztočnica za študentski muzikološki blog dokaj nenavadno, a sem mnenja da nas bo brezbrižnost za ta vprašanja pahnila še v hujše razmere. Preprosto rečeno, v obstoječem sistemu svojih (glasbeniških) vrednot ne bomo več mogli dolgo zagovarjati in spoštovati.
Ne vem če prav razumem. Praviš, da se "uporniški duh upira umetnosti"?
S spoštovanjem in priporočilom za repliko...
Naj pričnem z krepkim nestrinjanjem s tvojo sodbo, da so pogoji za mišljenje slabši kot so "nekdaj?" bili ali celo bojo. To je nemogoče, saj ljudje ne postanemo omejeni ali neomejeni kar čez noč. Če se sami notranje razvijamo, smo brezčasno neomejeni, če pa se hočemo socialno, politično razviti, se že MORAMO upirati (ironija upora) omejevanju zastavljenih množičnih smernic, ki nas omejujejo. Zato po mojem mnenju metaforični prevod pritiska gore kot slabih pogojev za mišljenje zveni kot brca v temo, od koder nas tudi kmalu brcne nazaj velika noga.
OdgovoriIzbrišiKot sem rekel, gre gori in biseru prej samoizpraševanja (KJE SEM JAZ, kot glasbenik, kdaj pritiskam in kdaj se oblikujem?) kot oznanjevanja in pripisovanja zaslug in krivic kdo na koga pritiska.
Naj zastavim slepo ulico, katera hočem da učinkuje ravno tako kot sem prej omenil. Nekega dne, po dolgih bojih z goro, končno izoblikujemo biser. Po tvojem vmeščanju metafore v čas in stvarnost, iz kaosa večine nastane urejenost manjšine. Kaj pa pomeni urejenost manjšine za tisto ubogo osamljeno črno ovco, katero VEDNO kje najdemo (saj daje pravi kontrast skupini)? Paradoks.
Z omembo ministrstva in politike po mojem mnenju spet daješ moč posrednikom kulture in umetnosti. Ravno o tem govorim, da glasba na splošno ne more postati slabša ali boljša, izkoriščena ali zapostavljena, razvita ali ne razvita in da kazanje s prstom glasbi kot umetnosti po mojem mnenju ne ravno preveč koristi...
"... Zdrav uporniški duh, ki bi se lahko utemeljeno in temeljito spravil nad katastrofalne razmere na področju glasbene umetnosti..." Prva besedna zveza: Kako je lahko uporniški duh, ki se (hočeš ali nočeš) upira splošno sprejetim zastavljenim konceptom, zdrav? Uporniški duh MORA boleti, obolevati in z ognjem žgati tla na katerih stoji bos, da se upira. Upira se zemlji na kateri dela in stoji in ljudem s katerimi prijazno govori. To je upornik.
Občutek sem dobil, da se najina tolmačenja mišljenja in uporništva radikalno ne skladajo, zatorej prekinjam dialog z rahlim strahom pred abotnostjo komunikacije. LP
Vidiš, problem, ki sem ga hotel nakazati se je ravnokar dogodil. Problem dialoga. Ta ne izhaja iz razloga, da se najini poziciji razhajata (vsaj v svojem bistvu ne). Problem je dejstvo, da si ne deliva iste življenske oblike, iste jezikovne igre (po domače, da se ne poznava in si nisva blizu) in zato prihaja do jezikovnih neadekvatnosti. Npr. ko napadeš mojo besedno zvezo "zdrav uporniški duh". Mogoče lahko po določeni interpretaciji res najdeš kontradikcijo, ampak iskreno rečeno sem imel v mislih ravno to kar si napisal ti.
OdgovoriIzbrišiPodobno je verjetno z drugimi nestrinjanji. Glede mišljenja. Saj vendar ne govoriva o evoluciji človeka, govoriva o okolju, ki ga obdaja. Okolje, globalizirana družba ogroža mišljenje (v najširšem pomenu besede) do te mere, da padajo univerze, humanistika postaja smešna in brez učinkovitega jezika za svoje delovanje. In tako naprej. Človek sicer lahko še vedno razmišlja, a zgolj v omejenem prostoru osame ali v najboljšem primeru še z nekaj njemu podobnimi "norci".
Glede bisera. Nikoli nisem uporabil besede urejenosti in kaosa. Govoril sem o individualiziranosti, oddaljenosti...
Glede glasbe v smislu njene božanske dimenzije se strinjam.
Vprašanje sistema svetovne "ureditve" pa ni več zgolj politično. Gre za zelo resno vprašanje, ki (bi) se mora(lo) dotikati tudi umetnosti in umetnikov. Se ne strinjaš?